Hvalospevi so super stvar, še bolj pa, če so na mestu. Sam priznam, da najzgodnejšega, najbolj rosnega obdobja zasedbe Moveknowledgement še pre parimi leti nisem najbolje poznal, ali pa se vanj zaradi estetsko popolnoma drugačnih pričakovanj z moje strani in precej popovske ponudbe z druge strani (tako sem vsaj sam sodil), nismo našli na istem vozu kar precej časa, pesek v urah minevanja pa je tekel in tekel. In tako je preteklo že celih deset let, v katerih se je marsikaj spremenilo, spremenil pa sem se predvsem sam. Da ne bo pomote – tudi izjemni novomeški Muveki so se od teh prvih studijskih daritev pa vse do danes preoblikovali v nekaj povsem nesluteno drugačnega, a tako neustavljivo privlačnega in magnetičnega. Pa pojdimo lepo počasi po vrsti ter natrosimo najprej malce dejstev, ki jih album Sun Sun nesebično podeli z množicami. Zgodba o začetkih zasedbe Moveknowledgement gre nekako tako: pisal se je prelom milenija in nekje v tistem času se je mladi nadobudni raperski zanesenjak Miha Blažič vpisal na študij teologije, da bi spoznal center svojega duha, obenem pa skrbno negoval svojo strast do glasbe in bogatega besednega izražanja. V mladosti je preživel rosna leta v LA-ju (če me spomin ne zavaja, seveda), svoje srce in okus dodobra obarval z barvami iskrene ljubezni do hip-hopa, po vrnitvi v rodno Slovenijo pa svojo ljubezen in prefinjen okus delil z množicami v Novem Mestu in, seveda, kasneje tudi širše. Kontekstualno ozadje je torej, kar se rapanja tiče, tu. Kaj pa sočni prog rockerski alter v ozadju, se vprašate? Nekje ta čas zazvoni Mihov telefon in na drugi strani glas Gorana Baloga, ki Miho vpraša, če je res živel v ZDA ter posluša hip-hop, pa kaj meni o albumu skupine Fugees Blunted On Reality, ki sta ga do obisti dobro poznala ter ljubila ta krasni groove in tok misli. Beseda je dala besedo, nakar sta se nemudoma sestala ter se pogovarjala, kot bi se poznala že celo življenja in celo pretekla življenja, sleherni vikend pa sta v zavetju N'Tokove sobe poslušala glasbo, beseda pa je končno dala besedo in stvar se je začela odvijati. Goranov najboljši prijatelj je bil Wein, vesoljsko nadarjeni atipični rocker z dreadi in prav posebnim občutjem za kitaro, ki jo je ponesel s priprtimi očmi v medgalaktično stratosfero najprej na Goranovem podstrešju. Goran je Miho povabil k sebi na podstrešje ter mu dal okusiti malce svojega lastnega glasbenega nektarja – glasbe, ki jo je mladi raper vedno želel slišati, a ni vedel, da sploh obstaja. Navdušen in očaran je vprašal: »Čigava je ta izvrstna glasba?« Goran in Wein sta ga začudena in hkrati ponosna pogledala in povedala in povedala: »Najina!« in po tem usodnem stiku ni bilo nič več tako, kot je bilo poprej ...
Ščepec romantike je nujen zato, da se stvar odvije tako, kot je potrebno, pomemben pa je tudi nadarjen in potenten glasbeni kolektiv sodelavcev. Poleg N'Toka, ki je za Moveknowledgement na papir in v zvočni eter zlil svoje srce in misli v plaz krasnih stihov ter slap besed, so tukaj še nežni ženski vokali sladko zveneče Sandre Tomović, Weinove nadstandardne sanjave multižanrsko taljive kitare, po Goranovi prezgodnji smrti pa je bas v roke vzel mladi Tadej Rozman. Za bobni je že od prvih trenutkov dalje sedel izvrstni ritmik David Cvelbar, Muveki pa so imeli v tem zgonjem obdobju željo po medeninastih zvokih trobente in saksofona bratov Turk (Gec je z ustnicami poljubljal ustnik trobente, Micc pa saksofona), pika na i osnovni zasedbi pa so bili tudi tolkalski dodatki mladega Primoža Melanška. Da je stvar še boljša, za popolnost so bili fantje pripravljeni v že tako napol orkestralno okolje spustiti tudi nadarjene lokalne wunderkinde, ki so zasedbi prispevali zvoke scratchov, klaviatur, predvsem pa prispevali svoj košček znanja in zanosa, zaradi katerega bi komaj rojeno sonce supernove lahko svetilo svetleje od vseh okoliških perifernih dogodij tedaj alternative že precej oropane scene. 2227 so se ukinili, Miladojka prav tako, Heavy Less Wanted so zapluli v precej bolj varne, a mlačne vode domala komerciale, ki se je odpovedala ostrini in nekompromisnosti, podobno sranje pa je velo iz domala slehernega kotička scene, kateri je Siddharta predstavljala vrh kreativnosti. Do leta 2003, ko so Moveknowledgement vrgli na mizo svoj prvi adut – album Sun Sun.
Potencial in strastno željo po izboljšavah začuti človek že po prvem akordu albumskega prvenca, novomeški oktet (ali tudi nonet, če že hočete) pa je v multižanrski talilni lonec okusnega glasbenega boršča brez strahu vrgel tako hip-hop, jungle, duba, drum'n'bass, okusni potentni funky, reggae, prosto leteči impro free style, predvsem pa tono avtorske glasbe, ki ji meje, omejitve, purizmi in potreba po pravilih ne predstavljajo polja, po katerem bi želeli kdajkoli hoditi. Multižanrski glasbeni ekscesi so bili poprej bolj stvar domene že uveljavljenih zrelih glasbenikov, ki so po kratkih ekspreimentih izgubili potenco, stik s poslušalsko bazo ter postali v večini sami sebi namen, s tem pa so, kakopak, odgnali poslušalstvo, željno plesa ter prave ritmike. Stvar tako začne, prav tako kot pozabljena in s štedilnika odstavljena juha, hitro izgubljati svoj hranilni potencial, se ohlajati, nenazadnje pa sledita bodisi pozaba ali pa ukinitev, terminiranje delovanja, saj so pravi razlogi za delovanje že zdavnaj zamrli. Moveknowledgement so že z imenom nakazali, da teh postulatov ne nameravajo zanemarjati in da so se lekcije dodobra naučili. Po uvodnem Intru, ki ga Miha odpoje kar v lastni sobi, posnetem s svojo akustično kitaro kar na zunanji mikrofon domačega kasetnika, sledi pravi spektralni preliv lepote. Sun Sun navduši s Sandrinim vokalom, ki se lepi na vesoljsko magijo Weinove kitare ter igrive Davidove bobne, v igro pa se lepo vključi še Mihov ostri stihoklepni jezik, ki pa na teh prvih korakih skladbe najprej zgolj rahlo barva. Sun Sun je precej bolj popovski, precej bolj sončno svetli izdelek, ki kaže na vizionarstvo in žal nepopolno izcejani potencial izjemnega Gorana Baloga, ki je postavil prva pravila igre ter nadstandardne gravitacije v Moveknowledgement univerzumu. Tu je zvok na prvem mestu, igra pa bolj z asociranjem na Fugees spominja na vstop v Morcheeba svet prelivajočih fraktalov, ki se jim pridružijo polni funky beati Jamiroquaia, kolektiv pa v končni fazi vibrira in resonira zgolj sebi lastni izraz, ki ni napihnjen. Slovenski muzičarji iz funky fonky vod so ga znali kar precejkrat pihnit krepko mimo, uspeh pa so hoteli kovati s tujimi jajci, saj lastnih očitno niso premogli, ali kaj, Muveki pa si radi nadevajo zgolj lastno perje. In to je okusno in estetsko. Po okusnem sanjavem in nežno polzečem štikelcu Connect Your Mind ter sladkem substratu malce preveč mainstreamovske skladbice Turn, je tukaj domala psihedelični cuker super spevnega in plesno strupenega komada Universe, kjer N'Toko odpre vse svje registre, Sandra pa je namenjena, ob zvokih metalofona in mastnega basa, zgolj božanju in hipnozi. Muveki dobijo malce več ostrine, obenem pa znajo in zmorejo progresivno polzeti v sfere sanjave nedefiniranosti. Badoo Badoo drvi v ušesa kot kakšna skladba z MTV valov, ne da bi želel s tem žaliti sentimente alternativne kreativne plati novomeških wunderkindov. Skoraj RHCP sexy funky grove (z bolj zgodnjih plat s Hilelom Slovakom ali pa tedaj še devično neskvarjenim Frusciantejem ...) ali pa okus kakšnega Jamesa Browna nasuje in ponudi krasni spev skladbe Sonic Fruits, na katerem svoj pečat pustijo umazani podtoni bras sekcije, Sandra pa celotni strukturi dominira s svojim polnim glasom.
Trend obračuna s trendizmi na samba rap način, prav prijetno pa preseneti krasna meditacija skladbe Deep Cosmo Marathon Jam. Bas lahko zveni kot sitar v rokah mojstra meditacije, progresivni element pa lepo peni strasti množic tudi na koncertih že v tem zgodnjem obdobju osebne izgradnje in definiranja. Pinkfoydovski uvod na delayih baziranega basa ter krasnih bobnov gradi suspenzivni most, ki daje plošči izgovor za vnovični skok v neznano. Če to ni starikavo sladkobni Given The Gift, je po kitarski uverturi skladbe Meditation nedvomno izjemni Monolith, ki že v tem zgodnjem obdobju nakazuje obrise tega, kar bo v nadaljnjih nekaj korakih nastalo iz Moveknowledgement. Čutiti je mistiko, malce teme in nedorečenosti, ki ju prvotno dana forma ne dopušča najbolj. Sandrin vokal je podoben šepetu nimfe, umazani groove Moveknowledgement kolesja pa se tu nesluteno približa konceptualnim teksturam Nebukadnezarja! Pa pustimo prihodnje presežke ob strani in si mislimo, da čas tukaj ni pomemben, da gre tokrat za povsem sveže delo, ki ga konzumiramo prvič in ne moremo primerjati s kasnejšimi deli. Belly je korekten komad, ki pa mu piko na i da res izjemen hommage nadarjenemu vizionarju zasedbe Goranu. Crystal Tears kaže na domet muzikalične igrivosti ter izjemne kemije, ki jo je Moveknowledgement kolektiv zmogel čvrsto ukoreniniti v svojo bit že s prvimi semeni lastne genialnosti. Prav poseben bonus po bonusu pa je na plošči tudi skriti komad z beat box vstavki nagajivega N'Toka, ki se nadalje poigrava z idejo popolne igre misli, idej, besedni substrat pa tokrat namesto z angleščino peni kar z lucidnim tokom misli, kovanimi v slovenski besedi. In tu se kaže prvi obris tedaj najavljene besedne eksegeze plošče Cesarjeva Nova Podoba, ki je, kot za šalo pometla z vso abotno in brezidejno, mehkocurno konkurenco, a je to že druga zgodba.
Fakti, dragi moji, so takšni, da je tudi najbolj popoidni izdelek izpod prstov nadarjenih ljudi, kar Moveknowledgement nedvomno so, lahko več dolžin ali več svetlobnih let naprej pred vsem larpurlatističnem sranjem in navlako, ki jo neselektivni »obvladači« tako radi kopičijo, da bi pokazali in izkazali svojo izjemnost. Muveki tokrat ne pridigajo in ne onanirajo na svojo funky izjemnost, kar je bilo pri naši beli Ljubljani, pa tudi savinsjkih derivatih precej samoumevno, temveč prihajajo v sozvočje s svojo kreativno, svetlo, neulovljivo in nezasužnjeno naturo. Sun Sun je plošča, ki jim je dala krila in s katero so se lahko dostojno poklonili spominu na svojega preminulega sopotnika in idejnega očeta, izjemnega Gorana Baloga. Vprašanje, kaj bi bilo, če bi bil Goran še živ, tokrat ni na mestu. Dejstvo je, da je šla evolucija, tudi zavoljo tragičnih naključij, svojo pot. Moveknowledgement leta 2013 zvenijo bolje kdoj kdajkoli, potentno tinkturo lastne genialnosti pa vtirajo v ušesa in na srca dobre glasbe željne množice s samozavestjo ter niti za ped skvarjeno ostrino. Sun Sun je bil trenutek pred kvantnim skokom v prihodnost, kvantitativnost članstva pa ni krnila kvalitativne podobe kolektiva, ki je bil tedaj še v fazi idejne izgradnje ter brusenja. Prvi korak je bil tako storjen in tudi po tem prvem vstopu na slovensko sceno je bilo možno zagotovo trditi, da se Ljubljana in celoten svet upravičeno tresejo, saj se na zemljevid kreativne superiornosti vpisuje tudi ime dolenjske prestolnice – z zlatimi črkami s soncem obsijane pozitive ter kreativnosti, ki povprečnosti, mediokritete, če hočete, ne trpi, z njo pa z veseljem konstruktivno obračuna! In to je edina pot, po kateri lahko hodijo zmagovalci!
na vrh