Legendarni škotski pevec Fish (pravo ime Derek William Dick mu iz očitnega razloga nikoli ni bilo preveč všeč), ki je zaslovel kot član britanskih neoprogrockovskih prvakov Marillion, je na svojem četrtem samostojnem studijskem dosežku, »Suits«, kateri je izšel po albumu priredb drugih izvajalcev z naslovom »Songs From the Mirror« (1993), nadaljeval uspešno artrockovsko usmeritev preteklih samostojnih del. To je bil hkrati njegov prvi album za kratkotrajno, samostojno založbo Dick Bros Record Company. Za izjemno čisto produkcijo je poskrbel James Cassidy, medtem ko je Fisheva spremljevalna tovarišija vsebovala starega kitarskega pajdaša Franka Usherja, dodatnega kitarista Robina Boulta ter kultnega basista/občasnega pevca Davida Patona (ex-Pilot, The Alan Parsons Project, Camel, Bay City Rollers). Cassidy pa se ni izkazal samo kot producent, temveč je poleg Fosterja Patersona (ex-Camel), ki je zamenjal Mickya Simmondsa (še enega nekdanjega člana Camel), odigral tudi večino klaviatur in sodeloval pri komponiranju petih od desetih kompozicij na albumu.
Za dokončanje »Suits« je Fish potreboval kar dve leti, kar je bilo najdlje v njegovi dotedanji karieri, saj je nekatere skladbe, ki so izšle na albumu v živo izvajal že leta 1992. V slogovnem pogledu »Suits« predstavlja logično nadaljevanje predhodnih Fishevih dosežkov, kot je bil denimo »Internal Exile« (1991), kar pomeni, da gre za slogovno precej raznovrsten dosežek, ki vsebuje širok spekter zvočnih elementov, od art rocka, folk rocka do pop rocka, medtem ko je bil ambientalno nekoliko bolj mračen album kot trije studijski predhodniki. Komercialno gledano je bil celo uspešnejši od obeh predhodnikov in je dosegel lepo uvrstitev na britanski lestvici glasbene popularnosti, kamor se je Fishu ponovno uspelo uvrstiti šele leta 2008. Oba singla, »Lady Let It Lie« in »Fortunes of War«, po drugi strani nista bila preveč uspešna.
»Mr. 1470« je zaradi sarkastičnega besedila o korporativnih jaknah in posmeha na račun starega pregovora, 'da obleka naredi človeka', pravzaprav naslovna stvaritev. Lahko se reče, da s svojim živahnim tempom, kjer ne manjka srboritih kitarskih fraz in galantnih sintetizatorskih tekstur, predstavlja nadvse zabavno otvoritev v album. Fish že takoj dokaže, da se je tedaj nahajal v odlični vokalni formi, medtem ko svoje k ambientalni magiji prispeva tudi gostujoči spremljevalni pevski prispevek Lorne Bannon.
Fish ne bi bil Fish, če ne bi na »Suits« z »Lady Let It Lie« ustvaril vsaj ene skladbe, ki se dotika frustracij povezanih s praznoto pretirane slave in blišča, kar je pevski šampion nekoč izkusil na lastni koži. Zvočna produkcija subtilnih klaviaturskih tekstur precej spominja na to kar so nekoč prakticirali Marillion, medtem ko je poprockovski refren eden najbolj komercialno vabljivih v Fishevi celotni karieri, zato je škoda, da ta s pozitivističnim ambientom prepojeni standard ni dosegel večjega odmeva. Odlična Usherjeva kitarska solaža ter imenitno besedilo, ki brije norce na račun puhlega hrepenenja po slavi oziroma zvezdništvu v sodobni potrošniški družbi, zlasti pri mladini, sta prav tako prispevala k temu, da je to postal eden Fishevih najbolj priljubljenih koncertnih standardov.
Tudi »Emperor's Song«, kjer se na spreten način križajo elementi art rocka in popa, je izrazito komercialno naravnan dosežek, sploh kar se tiče antemičnega refrena, medtem ko znotraj dvigujočega vzdušja ne manjka temperamentnih kitarskih pasaž. Socialno občutljiva klasika »Fortunes Of War«, kjer vladajo mogočne, simfonično naravnane ambientalne zavese, medtem ko se v ozadju lahko slišijo tudi tradicionalne škotske dude, sodi med tiste kontemplativno usmerjene dosežke Fisheve kariere, ki dajo vsakemu poslušalcu obilo materiala za premišljevanje. Legendarni škotski gorjan se vnovič izkaže kot neverjetno iskren in čustven pripovedovalec ganljivih življenjskih zgodb, kar je sicer že od nekdaj, še v času Marillion, obvladal do potankosti.
Z mračnejšim vzdušjem prepojeni »Somebody Special«, kjer Fish na sarkastičen način razpreda o neki fatalni ženski, je nekoliko bolj udarna stvaritev z razgretimi kitarskimi pasažami, vendar tudi inteligentnimi akustičnimi aranžmaji ter duhovitimi bas linijami. »No Dummy« predstavlja dokaj zanimiv artrockovski eksperiment, kjer se 'ribon' pozabava z elementi funka, etno glasbe in jazza, tudi prek rabe saksofonskih aranžmajev, medtem ko spremljevalne vokalne linije dodatno poglobijo Fishev nonšalantni pevski pristop in sproščeno vzdušje.
Na »Pipeline«, še enem socialnokritičnem sporočilu, se karizmatični vokalni kameleon sprehodi skozi svojo melodramatično fazo, pri čemer je podprt z razkošnimi simfoničnimi aranžmaji in odrezavimi kitarskimi pasažami. Naslednja satira na račun praznega hrepenenja po hollywoodskem blišču, »Jumpsuit City«, kjer je moč zaznati celo elementa blues rocka, predvsem na račun orglic, raztresenih kitarskih fraz in melanholičnih plasti hammond orgel, je zaznamovana z izrazito skrivnostno atmosfero. »Bandwagon«, kjer Fish vnovič zablesti s svojim vokalnim kameleonstvom, je soliden hibrid med progom in popom, kar še posebno velja za kompleksne klaviaturske teksture. Z emocionalno power balado »Raw Meat« je škotskemu velikanu uspelo za zaključek albuma ustvariti še eno nepozabno klasiko, skozi katero se lahko občuti vso ambientalno moč njegovega izjemnega vokala, medtem ko svoje pri grajenju drame naredi tudi izrazito subtilna kitarska solaža.
Ponovna izdaja »Suits« iz leta 1998 vsebuje tudi dve kakovostni bonus skladbi. Progresivnorockovski eksperiment »Black Canal« vsebuje raztresene elektronske vzorce in kompleksne ritmične variacije. Skozi naracijo se lahko sliši tudi Fishev tipični škotski naglas. Prava škoda, da ni bil uvrščen na 'redni' del albuma, saj sodi med Fisheve najbolj zanimive in kompleksne solo dosežke, vendar ga je verjetno 'pospravil v predal' zaradi dolžine (več kot osem minut) in pomanjkanja komercialnega potenciala. »Out of My Life«, še ena srborita ljubezenska izpoved, je krajša, vendar temperamentna, pastoralna stvaritev z akustičnimi aranžmaji, kateri spominjajo na tradicionalno keltsko/škotsko glasbo.
»Suits« sodi v zlato sredino Fishevih dosedanjih studijskih dosežkov, kar pomeni da gre za kakovostno izjemno konsistenten album, ki še dandanes navduši z nekaterimi nadvse zabavnimi idejami. Po njem je škotskega pevskega korenjaka nekako minila želja po lovljenju lestvic glasbene popularnosti in ustvarjanju komercialno dopadljivih stvaritev, saj je v tem času dosegel novo poglavje skladateljske zrelosti, ko je bilo že jasno, da bo njegova solo kariera ubrala nek čisto nov tok.

na vrh