Suicide Silence so bili pred desetimi leti znani kot glavni predstavniki deathcore gibanja, čeprav ne spadajo med začetnike omenjenega žanra. A v nekaj letih se je situacija precej spremenila. Leta 2012 se je smrtno posrečil vokalist Mitch Lucker, ikona skupine. Skupina se je odločila vseeno nadaljevati kariero, vokal pa je prevzel Eddie Hermida iz zasedbe All Shall Perish. Leta 2014 je skupina izdala album You Can't Stop Me, ki je solidno nadaljeval poslanstvo skupine in se držal začrtanega stila.
Po štirih albumih se je skupina odločila narediti spremembo, kar za deathcore skupino niti ni nekaj novega. Deathcore je namreč precej omejen in hitro postane suhoparen in predvidljiv. Potrebne so nadgradnje, ki so rezultat smiselnega eksperimentiranja. Tu se lahko izpostavi nekaj primerov; Job For A Cowboy so z vsakim albumom postajali bolj tehnični in progresivni, Carnifex so začeli simpatizirati z black metalom, Whitechapel so vpeljali čiste vokale. Skratka, napredek je nujno potreben, da se lahko skupine obdržijo nad vodo. Suicide Silence so tudi nujno potrebovali spremembo in se tako zatekli k producentu Rossu Robinsonu, potencialnemu rešitelju.
Še preden je skupina udarila s prvim singlom, so se pojavili koncertni posnetki skladbe »Doris«, ki je napovedovala nekaj novega v karieri skupine. A po tistih posnetkih ni bilo mogoče veliko sklepati, čeprav je bilo že zaznati čiste vokale. V začetku leta so Suicide Silence objavili tudi uradno verzijo »Doris« in oboževalci so zadevo raztrgali. Prelomni trenutek se zgodi malo po prvi minuti, ko Eddie Hermida uporabi višji vokal v refrenu, ki so ga oboževalci začeli naslavljati s »Tee Hee«. Omenjeni »Tee Hee« je postal napovednik za katastrofo. Skladba se sicer lahko pohvali s solidnimi groovy nu-metalskimi riffi in ritmom, a pri tako poraznem refrenu ostalo sploh ni pomembno. Že od nekdaj je pri popularni glasbi pomembno, kako bo refren opravil svojo funkcijo in s tem pritegnil maso, zato so ostali deli skladbe preprosto irelevantni. Za piko na i pa je zvok zamazan in zveni kot malo boljši demo posnetek. Skratka, začetek je vse prej kot obetaven.
Po dobrih štirih minutah trpljenja se godba nadaljuje s »Silence«, v kateri prevladuje čisti vokal, nekaj malega je udarnih kitar v nu metalskem stilu iz devetdesetih. Skupina sicer pokazati svojo raznolikost z umirjenimi deli, efektiranimi in ambientalnimi kitarami, vendar se ravno tu pokaže, kam pes taco moli. Nažigaški deli niti ne predstavljajo problema. Gre bolj kot ne za reciklažo Korn, Deftones in zgodnjih Slipknot. Nič slabega v tem, skupina ni nikoli blestela z inovativnimi idejami. Suicide Silence je bila na začetku skupina, ki se je preprosto prijela deathcore trenda, sedaj pa se očitno želi pokloniti svojim vzorom iz devetdesetih. Sicer pa prvi poskusi z nu metalskim groovom so se pojavili že pri albumu The Black Crown leta 2011. Glavni problem je predvsem v tem, da so skladbe preveč razvlečene z repetitivnimi vzorci, nepotrebnimi hrupnimi vložki in posiljenimi »atmosferičnimi« predeli. Dober primer tega je skladba Listen ali pa Hold Me Up, Hold Me Down, kjer potencial skladbe po treh minutah izgine s ponavljanjem enega »džin džin« dela v nedogled. Tu pride do glavne polemike, kaj je sploh delal Ross Robinson? Ali je želel pustit svoj pečat ali mu je dol viselo za vse skupaj? Struktura skladb je vse prej kot dobra, pri zvoku pa tudi ni jasno, kaj je skušal tu doseči.
V 44 minutah se najde tudi kakšna svetla točka. Precej drzna skladba je baladno obarvana Dying in Red Room, kjer je distorzija porinjena v ozadje, izstopa bas kitara in spevne linije. Precej nenavadna zadeva za skupino, čeprav bi od Hermide lahko pričakovali malce več smisla za oblikovanje melodij, da ne bi vse skupaj zvenelo preveč posiljeno s čistim vokalom, pri katerem deluje, da Eddie trpi v nedogled, kot so trpeli nu metal pevci poprej. Proti koncu albuma skupina preseneti ali pa spet šokira s skladbo Conformity. Gre za zasanjano skladbo, ki se počasi gradi. Umirjenost skladbe celo daje asociacijo na The Mars Volta, kar dokazuje, da so Suicide Silence resnično želeli razširiti svoj spekter. Vse skupaj lepo popelje v nadaljevanje kitarist Mark Heylmun s solažo, ki je zanj precej nenavadna. Poprej je Heylmun preigraval precej podobne arpeggiote, ki so delovali precej nenavdihnjeno, pri Conformity pa zelo dobro izpelje solo in deluje pristen. Skladba se sicer proti koncu vleče, a še vedno se jo lahko smatra za posebnost tega albuma. Zaključek s skladbo Don't Be Careful You Might Hurt Yourself je s svojo agresivnostjo še najbolj deathcorovsko obarvan, dokler se ne pojavi umirjen del s čistimi vokali, ki pokvari dinamiko skladbe. In spet se pojavi vprašanje, ali je bil to predlog producenta ali skupine?
Prebijanje skozi 9 skladb zna biti huda muka. Nepotrebnih podaljšav je enostavno preveč. Če bi bil album 10 minut krajši, bi bil nedvomno bolj znosen. Album sicer ima svetle točke, a začetnim »Tee Hee« refrenom, recikliranjem zvodenelih idej ter nepotrebnim daljšanjem aranžmajev so te svetle točke nevidne. Nič nenavadnega, da je bil album razglašen za "St. Anger" deathcora.
A upanje ostaja! Legendarni Ross Robinson je leta 1996 produciral Sepulturin album Roots, ki je prekinil niz fenomenalnih albumov skupine. Kritiki so se dolga leta nad albumom zgražali, a kmalu za tem se je publika albuma navadila. 20 let po izidu Roots sta brata Max in Iggor Cavalera odšla na turnejo, kjer sta odigrala celotni album, dvorane pa so bile solidno polne. Torej, trenutni album Suicide Silence bo mogoče čez 20 let legendaren.
na vrh