Pomp rockovski prvoborci Styx so se iz albuma v album postopno razvijali v eno najbolj vznemirljivih ameriških zasedb sedemdesetih ter tako počasi gnetli svoj prepoznavni glasbeni slog, katerega je zaznamoval preplet vokalnih multiharmonij, simfoničnih aranžmajev in udarnih kitarskih fraz s čimer je njihova unikatna fuzija progresivnega in trdega rocka hitro naletela na odobravajočo pozornost glasbenih gurmanov. Najprej na domačih ameriških tleh in nekoliko kasneje še drugod po svetu.
Njihov drugi studijski album, preprosto poimenovan kar »Styx II«, se ponaša z občutnim skladateljskim in aranžerskim napredkom v primerjavi s prvencem. Styx so bili v tej fazi svoje kariere še vedno art rockovski, zvočnemu pustolovstvu zaprisežen band, podobno kot njihovi veliko bolj poznani in priznani britanski 'bratranci' Queen, kar pomeni, da so zelo radi eksperimentiral s številnimi različnimi žanrskimi vplivi, ki so obsegali trdi rock, klasično glasbo, funk in blues. Dinamična, raznolika pevska naveza med obema kitaristoma, Jamesom Youngom in Johnom Curulewskim ter klaviaturistom Dennison DeYoungom, ki je vedno zagotavljal pestro ponudbo orglarskih mojstrovin, je bil zmagovalni recept, ki jim je že v zgodnjih letih omogočil pridobiti pozornost in naklonjenost publike.
Otvoritveni »You Need Love«, izdan tudi kot single, je klasično rockovska poslastica s sočno orglarsko plastjo, dinamično kombinatoriko kitarskih fraz in pompoznimi večglasji. Tokrat je bila vloga glavnega vokalista zaupana svetlolasemu kitaristu Jamesu 'J.Y.' Youngu, ki v navezi s Curulewskim poskrbi za dramatično sosledje temperamentnih kitarskih harmonij. Youngov nižje intonirani vokal je bil vedno kot ustvarjen za trše Styx kompozicije.
Čudovita DeYoungova power balada »Lady«, katero je posvetil svoji tedanji ženi, je bila prvi Styx hit single. Z njeno pomočjo so uspeli osvojiti radijske valove domačega Chicaga, medtem, ko je Ameriko omrežila šele dve leti kasneje. Obenem je bila »Lady« prva v nizu DeYoungovih ljubezenskih power balad, katerih v Styx povesti tudi sicer ni bilo malo. Slednje je šlo vedno na živce vsem tistim godrnjačem, ki so prepričani, da krajši saharinski izlivi o aktualnih in bivših ljubezenskih zvezah nikakor ne sodijo v takšno ali drugačno obliko rocka. Ravno Styx, prototip arena rockovskega banda, pa so bili med ključnimi skupinami, ki so postavile temelje AOR-a oziroma melodičnega rocka, žanra, ki je bil med drugim, hočeš nočeš, vedno znan tudi po številnih ljubezenskih besedilih. Ne glede na kasnejše izrazito pocukrane DeYoungove baladeskne izlive, ambientalno in izrazno moč klasike kot je »Lady« ni moč zanikati, pa naj bo njeno besedilo še tako prozorno. Ta prototip melodično rockovske power balade je zaznamovan z nežno, postopno dvigujočo se melodijo na klavirju, udarnim kitarskim rifom ter pompoznimi vokalnimi harmonijami sredi glavnega refrena, kakršnih se ne bi sramovali niti Uriah Heep.
Melanholični »A Day« je progresivno rockovski ep z izrazitim evropskim priokusom in psihadeličnim pridihom, saj na njem ne manjka kompleksnih aranžmajev in nepričakovanih časovnih prehodov. Pomembno vlogo pri izgradnji epskega vzdušja odigra DeYoungovo polaganje sintetizatorskih tekstur na čelu s futurističnimi zvoki mini mooga. Zasanjani vokal od leta 1988 žal že pokojnega kitarista Johna Curulewskega v splošno ambientalo vnaša izjemen psihadelično-mistični pečat. Osrednji, inštrumentalni del, ki je najbližje kolikor so se Styx kdaj približali jazz fusionu, zaznamujejo predvsem rožljajoča bas linija v režiji Chucka Panozza, dinamični prehodi na činelah v izvedbi njegovega, od leta 1996 žal že pokojnega, bobnarskega brata dvojčka Johna, DeYoungova orglarska orgija ter dvodelne harmonije obeh kitaristov. »You Better Ask« ne bi mogel predstavljati večjega kontrasta glede na predhodnika, saj gre za precej bazičen rocker, skorajda rock'n'roller s preprosto, večglasno melodijo in izrazitim bluesovskim kitarskim rifom. Kot, da bi se fantje iz skupine, nenadoma odločil, da si z njim privoščijo kratek oddih.
Kratka sakralna zadušnica »Little Fugue in G« je narejena po znameniti partituri legendarnega orglista in skladatelja klasičnega glasbe Johanna Sebastiana Bacha, kar pomeni novo priložnost za DeYounga, da se izkaže z laskavo solistično orglarsko predstavo. Obenem služi kot uvod v nič manj sakralno obarvani »Father O.S.A.«. Slednji je krasen primer zgodnjega pomp rocka na katerem vladajo melanholične kitarske pasaže, sakralno obarvane zborovske harmonije in orglarski aranžmaji, ki zvenijo kot, da bi bili posneti sredi kakšne orjaške katedrale. Besedilo je za običajne Styx razmere sarkastično, celo rahlo posmehljivo in družbenokritično, saj pripoveduje zgodbo o čemernem duhovniku, ki je imel velike mladostne obete, a končal kot zakrknjen in ljudomrzen starec.
Trdo rockerski »Earl of Roseland« je posvečen DeYoungovemu rojstnemu kraju Roseland, ki se nahaja v soseščini Chicaga, zato ne preseneti, da se v besedilu dotika svojega otroštva, denimo prebiranja Marvelovih stripov o Spider-Manu in Human Torchu. Svečan ambient te kompozicije je zaznamovan s pompoznimi 'Heepovskimi' večglasji, uporabo vokalnega efekta in temperamentnimi kitarskimi pasažami. Zaključni »I'm Gonna Make You Feel It« je zaznamovan s šumečo linijo orgel, barvitimi kitarskimi harmonijami, večglasji in borbeno razpoloženo Youngovo vokalno predstavo in je na ta način praktično prototip ameriškega odgovora na Uriah Heep.
Na »Styx II« so legende arena rocka naredile še korak naprej glede na prvenec pri razvoju lastne, prepoznavne zvokovne podobe in ustvarile po art rockovsko zasoljen album, ki si še dandanes zasluži pozornost nadebudnih glasbenih gurmanov. Na njem se je postopna slogovna tranzicija iz progresivnega rocka v arena rock šele dobro začenjala, zato ta odlični dosežek za vse tiste, ki Styx cenijo zgolj po melodično rockovskih hitih s konca sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih, z izjemo »Lady« ne bo kdo ve kako zanimiv, medtem ko ga pravi privrženci znajo ustrezno ceniti in ovrednotiti.
na vrh