Styx: Styx

Ameriški arena rockovski prvaki Styx so dandanes, nekoliko površno, največkrat prepoznani kot ena izmed tistih legendarnih skupin na katere so se Američani v boljših časih lepili kot muhe na med, medtem ko v Evropi nikoli niso uspeli naleteti na pretirano širok komercialni uspeh in s tem povezano prepoznavnost. Legendarni kvintet, ki je imel štiri zaporedne multi-platinaste studijske albume in je konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih krojil vrhove glasbenih lestvic popularnosti, se ne glede na to še danes ponaša s titulo ene izmed najbolj talentiranih in inovativnih ameriških rockovskih skupin vseh časov. Njihova za tiste čase posebno napredna fuzija progresivnega in trdega rocka, zabeljena s pompoznimi simfoničnimi aranžmaji, hrustljavimi kitarskimi frazami in epskimi večglasji, pa je bila kasneje ključna za rojstvo arena rocka.

Ta chicaški band, ki si je nadel ime po največji podzemni reki starogrškega bajeslovnega podzemlja, je namreč svojo obsežno, s številnimi vzponi pa tudi padci zaznamovano kariero začel kot eden prvih ameriških progresivno rockovskih bandov v pravem pomenu te besede. Razen Kansas so bili tudi edini ameriški progresivci, ki so se uspeli izkopati iz morja povprečja in doseči zvezde komercialnega uspeha, a to je bilo že v obdobju, ko so mutirali v arena rockerje.

V času izida njihovega istoimenskega prvenca so skupino sestavljali brata dvojčka Chuck in John Panozzo na bas kitari oziroma bobnih, klaviaturist/pevec Dennis DeYoung ter kitarista/pevca James Young in John Curulewski. Na njem se lahko razločno sliši, da so se Styx že tedaj veliko naučili od evropskih progresivno rockerskih pa tudi hard rockerskih vzornikov na čelu z Emerson, Lake & Palmer, Deep Purple in Uriah Heep. Vsi trije pevci so oboževali večdelne vokalne harmonije, medtem ko so pomembno mesto v njihovem zvoku zavzemali tudi odločni kitarski rifi in DeYoungove orglarske mojstrovine. Naveza obeh bratov je zagotavljala potentno in solidno ritem linijo. Razlika v barvi glasu posameznih pevcev pa je bila tista, ki je Styx vedno dajala pečat izjemne dinamičnosti. Preprosta besedila so bila po drugi strani bolj ali manj vedno njihova šibka plat, saj so najrajši opisovali ljubezenska doživetja in vtise s sobotnih zabav (kako ameriško). Fantazijski koncepti so prišli na vrsto šele nekoliko kasneje.

»Styx« je navkljub temu, da se je skupina še lovila pri iskanju prepoznavne zvokovne podobe, zastavljen zelo ambiciozno, kar nakazuje že uvodni, več kot 13-minutni prog rockovski zalogaj »Movement for the Common Man«, ki je razdeljen v kar štiri različne sekcije. V tretjem delu, »Fanfare for the Common Man«, vsebuje simfonični aranžma, katerega je originalno napisal skladatelj klasične glasbe Aaron Copland. Ob tem je treba omeniti, da so Styx tovrsten podvig opravili pet let pred ELP in njihovo adaptacijo omenjene klasike. Obsežni art rockovski podvig je zaznamovan s prelivanjem raznovrstnih časovnih motivov in fuziranjem simfonike ter trdega rocka z izpostavljenimi večglasji v glavnem refrenu. Že tukaj se lahko razločno sliši njihov poudarjen smisel za epske napeve, ambientalni pomp in teater, ki se bo v prihodnosti samo še stopnjeval.

Zaspani »Right Away«, kjer pobudo glavnega vokalista prevzame James Young, je s preprosto melodijo zaznamovana mešanica bluesa in funka z zborovskimi vokalnimi harmonijami v refrenu. Precej bolj zanimivo izpade epski »What Has Come Between Us«, ki se odpre kot dinamični trdi rocker s paranoično klavirsko vižo na kar se prelevi v simfonični rock z melodramatičnim, sakralnim aranžmajem in mogočnimi večglasji. Tu bi se že lahko govorilo o prototipu tipičnega, prepoznavnega Styx zvočnega izrazoslovja. Njihov prvi single »Best Thing« se je uspel prebiti zgolj na rep tedanjih ameriških lestvic, kar je daleč od kasnejših komercialnih uspehov. Po svoje škoda, da ni dosegel večje prepoznavnosti, saj gre za zelo dober dosežek zaznamovan z dinamično orglarsko linijo, mavričnimi večglasji, težko rockerskimi kitarskimi frazami in duhovito speljanimi ritmičnimi prehodi. Skozi celoten album sicer ne manjka slastnih kitarskih solaž obeh kitaristov in DeYoungovih solističnih mojstrovin na orglah in sintetizatorju.

Energični »Quick As the Beat of My Heart« je zaznamovan z izdatno fuzijo funka in trdega rocka nad katero bdi odlična Youngova vokalna predstava. Potentne kitarske fraze so dinamično speljane skozi razvejene orglarske pasaže. Zaključni hibrid med art in hard rockom »After You Leave Me«, ki je prav tako podmazan z melodičnimi večglasji, nekoliko potegne na stvaritve Coverdale/Hughes era Deep Purple, kar pomeni, da gre za še eno presenetljivo inovativno stvaritev.

»Styx« je ne glede na to, da je bilo na njem moč zaznati kar nekaj začetniške zaletavosti, predstavljal soliden prvenec za to legendarno chicaško skupino, ki je v nadaljevanju kariere samo še stopnjevala izjemen smisel za kreiranje epskih antemov in power balad. Styx so bili leta 1972 nesporni favoriti sicer obskurne ameriške prog rockovske scene in poleg Blue Öyster Cult ter Kansas, preostalih inovativnih novincev na sceni, ena redkih 'evropsko' zvenečih skupin pa čeprav je bil levji delež njihovih besedil tipično ameriški.