Porcupine Tree so pod vodstvom glasbenega genija, multiinštrumentalista, producenta, vizionarja in rednega kritika glasbene industrije, Stevena Wilsona, že na tranzicijskem albumu »Signify« (1996) napovedali spremembo v zvočni usmeritvi, saj so se začeli odmikati od pretežno inštrumentalno usmerjene, psihadelično- ambientalne elektronike iz zgodnjega obdobja. S »Stupid Dream« so končno dozoreli v pravo skupino, katere ni bilo več mogoče označiti 'samo' za Wilsonov solo projekt ter postavili temeljni kamen svoje 'druge faze', ki jim je prinesla čedalje večjo veljavo na progresivnorockovski sceni, obenem pa jim je začela prinašati tudi številne nove privržence in ljubitelje različnih glasbenih žanrov.
»Stupid Dream«, ki je lahko označen tudi za nekakšen most med dvema različnima Porcupine Tree erama, 'elektronsko-psihadelično' in 'progmetalsko', vsebuje vse tiste glasbene vplive, ki so Stevena navdihovali že od rane mladosti, ko se je prvič navdušil nad glasbeno umetnostjo. Tako poleg progresivnega rocka in psihadeličnega rocka ni mogoče spregledati vse bolj očitnih elementov progresivnega metala, alternativnega rocka ter pop rocka s koreninami v osemdesetih. Tako kot večina Porcupine Tree albumov odkar so postali skupina v pravem pomenu te besede je bil tudi »Stupid Dream« prepojen z melanholično in nostalgično atmosfero, ki na srečo nikoli pretirano ne zaide v depresivno sfero, čeprav je večina besedil na albumu precej žalostnih in veliko pove o Stevenovem tedanjem emocionalnem stanju.
Vsestransko nadarjeni glasbeni mojster in producent, podobno kot številni, nikoli povsem razumljeni, veliki umi, že tedaj ni imel kdo ve kako veselega, kaj šele pestrega ljubezenskega žvljenja. Vendar vse bodice v njegovih besedilih niso usmerjene zgolj proti (napačnim) odločitvam iz zasebnega življenja, temveč tudi proti sodobni, zaradi pretiranega razvoja digitalne tehnologije, vse bolj odtujeni družbi ter pokvarjeni glasbeni industriji. Že sam naslov in naslovnica albuma sta satira na pogosto razširjeno sanjarjenje nekaterih ljudi, ki si želijo postati slavni in bogati glasbeniki, medtem ko se sploh ne zavedajo kaj jih v resnici čaka, ko enkrat postanejo veliko glasbeno ime in se ujamejo v zanke glasbene industrije.
Na »Stupid Dream« je Steven, ki je prvič zares temeljito dokazal svoje mojstrstvo v pisanju besedil, prvič v svoji karieri sodeloval s kultnim flavtistom in saksofonistom Theom Travisom, ki je kasneje postal pogost sopotnik njegove samostojne kariere. Travis se je v vlogi gostujočega glasbenika izvrstno izkazal na skladbah »Don't Hate Me« ter »Tinto Brass«. Klaviaturist Richard Barbieri, ki je dobro znan tudi vsem ljubiteljem skupine Japan, je medtem začel uporabljati melotron brez katerega si ni bilo več mogoče predstavljati Porcupine Tree albumov iz njihovega 'klasičnega' obdobja.
Skladbe na »Stupid Dream« so bile izjemno uravnotežene in so uspele doseči ravno pravo pot med eksperimentalnostjo in komercialno dostopnostjo. »Even Less«, ki je bil v demo verziji dolg kar sedemnajst minut, se po kratkem 'ogrevanju' z zvoki, ki zvenijo kot, da bi bili posneti sredi nekega angleškega parka, odpre s skorajda ikonoklastičnim, udarnim kitarskim rifom, kateremu se kmalu pridružijo izjemno prefinjene multiharmonije. Ravnovesje med kitarsko-klaviaturskimi pasažami in dinamičnimi ritmičnimi niansami je ob genialni produkciji nenehno na zavidljivi ravni, medtem ko je Stevenov melanholično-melodični vokal tisti, ki vse skupaj povezuje v popolno celoto. Seveda ne manjka tudi stopnjujoče improviziranje med katerimi se znajde tudi milozvočna kitarska solaža. Ni mogoče spregledati, da se je Steven v tej fazi svoje kariere začel leviti v čedalje boljšega kitarista.
»Piano Lessons«, prvi single z albuma za katerega je bil narejen tudi video, je še ena izjemno zanimiva stvaritev z energičnimi kitarskimi pasažami in rahlim komercialnim nabojem, medtem ko v refrenu najbolj navdušijo inteligentno speljane vokalne harmonije. To je ena izmed redkih kompozicij na »Stupid Dream«, ki vsebuje pozitivistično noto in dvigujočo atmosfero, čeprav gre v besedilu za še en bridek obračun s stranpotmi sodobne glasbene industrije. Naslovna skladba je komaj slabe pol minute dolg inštrumental, ki vsebuje disonantne zvoke.
Od tu naprej sledijo tri dela, ki se v zaporedju na različne načine dotikajo Stevenovih ljubezenskih razočaranj z napačnimi ženskami. »Pure Narcotic« je melanholična balada, kjer se z minimalistično rabo akustične kitare in klavirja ter predvsem Stevenovega subtilnega petja ustvari izjemno vzdušje. »Slave Called Shiver« je prežet z izredno temačnim vzdušjem, kar ni presenetljivo, saj gre za še eno delo, ki se dotika neuslišane ljubezni. Ambient sčasoma iz umirjenega prerašča v agresivnega z vrhuncem v fatalističnem refrenu, kar ponazarja postopno spremembo (neuslišane) zaljubjenosti v bes, obsesijo in perverzijo. Ultra mračni in na trenutke že skorajda depresivni »Don't Hate Me«, morda celo najbolj znano delo na »Stupid Dream«, vsebuje izjemno Travisovo saksofonsko solažo, kateri se sčasoma pridružita še Wilsonova občudovanja vredna kitarska solaža in Barbierijeva prebrisana klaviaturska improvizacija.
»This Is No Rehearsal«, ki se v besedilu dotika tragičnega, resničnega dogodka, ko so otroka ugrabili in na železniških tračnicah nagnusno ubili njegovi lastni vrstniki (Stevenu ni nikoli zmanjalo težkih tem), vsebuje napol akustične aranžmaje, skozi vokoder potegnjene vokalne harmonije in metalske pasaže s pomočjo katerih vlada temačno vzdušje. Psihadelično usmerjeni »Baby Dream in Cellophane«, kjer se med akustičnimi pasažami in vokalnimi harmonijami čutijo jasni Pink Floyd vplivi, v besedilu vsebuje razločen uporniški naboj, ko se otrok med odraščanjem odloči upreti lastni vnaprej začrtani usodi.
Genialni single »Stranger by the Minute«, ki vsebuje zaznavni poprockerski pečat in s tem tudi komercialnejšo usmeritev, se ponaša z melodičnim refrenom in morda celo z najlepšimi aranžmaji na celotnem albumu z vrhuncem v nostalgičnih vokalnih harmonijah. Postapokaliptična žalostinka »A Smart Kid«, v liričnem oziru gotovo eno izmed najglobljih del Stevenove kariere, se dotika podobne zgodbe kot klasika »Radioactive Toy« - edinega preživelega prebivalca našega planeta po koncu apokaliptične vojne s seboj vzame vesoljska ladja, ki se po naključju znajde nad razdejanim površjem.
Kompleksni inštrumental in single, »Tinto Brass«, ki je bil posvečen istoimenskemu italijanskemu filmskemu režiserju, s številnimi bravuroznimi flavtističnimi improvizacijami, kompleksnimi ritmičnimi preskoki na baskitarsko-bobnarski relaciji Colin Edwin-Chris Maitland ter progmetalskimi kitarskimi pasažami predstavlja še enega izmed vrhuncev albuma. Ta stvaritev je v marsičem eden izmed temeljnih kamnov Stevenovega zrelega ustvarjalnega obdobja. Marsikatere sorodne zvočne elemente, ki zaznamujejo ta čudoviti inštrumental, je mogoče zaznati tudi na njegovih kasnejših solo mojstrovinah. Zaključna kompozicija, »Stop Swimming«, je še ena ambientalno nadvse žalostna kompozicija, vendar gre za obenem izjemno lepo in spiritualno dvigujoče delo med katerim še enkrat z vso močjo zasije Stevenov skladateljski, aranžerski in lirični genij. Besedilo je v jedru cinična alegorija, ki se nanaša na Stevenovo tovarišijo/Porcupine Tree, katera ni nikoli odnehala plavati nad površjem oziroma se predati, da bi jih odnesel tok naravnost v kremplje koruptivne glasbene industrije.
»Stupid Dream« je bil v marsičem prelomen album, saj je predstavljal začetek nove ere za Porcupine Tree, ki so si s prevetrenim, tršim in kompleksnejšim zvokom, skladbami z jasno glavo in repom ter bolj melodično usmerjenimi aranžmaji v primerjavi s preteklo prakso začeli pridobivati številne nove privržence. S »Stupid Dream«, ki je bil zelo blizu statusu mojstrovine, se je torej počasi začelo obodbje, ko so Porcupine Tree, kljub svojemu velikemu odporu do glasbene industrije, dosegli širšo, komercialno prepoznavnost in odigrali ključno vlogo, da progresivni rock ni bil več vselej umazana beseda med nekaterimi lastniki velikih založb in s korporativno mezdo zaznamovanimi glasbenimi kritiki. Seveda pa so medtem še naprej budno pazili, da niso 'nehali plavati' ali, da bi se slučajno 'prepustili toku' po nareku glasbene industrije.
na vrh