Konec 70-ih je Frank vodil srdito bitko z založbo Warner Bros, katera ga je poskušala na vsak način izigrati na račun umetniške svobode. Ta je bila genialnemu in neukrotljivemu skladatelju, ki je, kadar je le mogel, bril norce na račun birokracije in vseh družbenih nesmislov, vselej nekje na samem vrhu vrednot. Zato nikakor ni želel popuščati njihovim zahtevam.
Čeprav je z Warner Bros kar se, da hitro prekinil pogodbo, že po izidu izvrstnega albuma "Zoot Allures"" (1976), je bil še vedno obvezan, da za njih izda še štiri albume. Frank jim je na koncu nameraval ponuditi še celo več kot to kar so od njega pričakovali. Poleg dvojnega koncertnega posnetka "Zappa In New York" (1977) jim je ponudil in predvajal posnetke, ki so kasneje izšli na albumih "Studio Tan", "Sleep Dirt" (1979) ter "Orchestral Favourites" (1979).
Potem, ko so vodilni preračunljivci pri založbi slišali njegove posnetke, so se namrdnili, češ da posneto ne odgovarjam njihovim željam. Zato mu niso želeli izplačati denarja za stroške produkcije. Frank je na to reagiral tako, da je material, ki je bil prvotno mišljen za tri individualne albume, nameraval izdati kot četverni (prvotno celo peterni) album "Läther" in to za lastno, neodvisno založbo. Warner Bros so se na to burno odzvali ter mu preprečili izid "Läther" potem, ko je tega (v celoti!) že predvajal na radijski postaji. Na koncu so se morali odgovorni pri Warner Bors le sprijazniti s Frankovimi prvotnimi idejami ter posnetke izdali kot tri individualne albume. Vendar so se mu maščevali tako, da so vse tri izdali v "hojladri" stilu; brez navedb zaslug za posamezne glasbenike in naslovnicami Garya Panterja, katerih Frank ni odobril (vendar so mu bile, kljub temu všeč). "Läther" je v obliki izdaje na treh CD-jih in z izvirnimi posnetki (posthumno) izšel šele leta 1996.
"Studio Tan" je prvi izmed stranskih "Läther" proizvodov ter kot se je izkazalo najboljši izmed njih. Ne samo zato, ker so skoraj vsa dela na njem z izvirnih "Läther" posnetkov, temveč tudi zaradi same kvalitete izbranega materiala. Ta ponuja bogat kolaž različnih slogov s poudarkom na jazz rock fusionu v slogu legendarni albumov kot so "Hot Rats" (1969), "Waka/Jawaka" (1972) ter "The Grand Wazoo"" (1973), veliko prostora pa je tudi za avantgardno-eksperimentalni rock, progresivni rock ter hard rock. Sleherno izmed štirih del na albumu predstavlja enega izmed številnih in nepredvidljivih umetnikov glasbenih obrazov.
Ekipa glasbenikov s katerimi je sodeloval na tem albumu je ogromna celo za njegove razmere in dosega razsežnosti pravega orkestra. Naj omenim le najbolj prestižna imena: legendarni britanski multi-inštrumentalist Eddie Jobson (ex-Curved Air, Roxy Music, UK, Jethro Tull) na klaviaturah za katerega je bilo to prvo in zadnje studijsko sodelovanje s Frankom, Bruce Fowler na trombonu, Chester Thompson (ex-Weather Report, koncertna verzija Genesis) na bobnih, Don Brewer (Grand Funk Railroad) na tolkalih, Malcolm McNab na trobenti in dolgoletni sodelavec George Duke na klaviaturah.
Osrednjo delo albuma predstavlja uvodna, več kot 22-minutna epska družbeno satirična burleska "The Adventures Of Greggery Peccary". V srčiki gre za parodijo na rock opere ter za razširjeni format zaigrane zgodbe, v podobnem stilu, ki ga je Frank prvič predstavil na skladbi "Billy The Mountain" ("Just Another Band From L.A.", 1972). Za ta burleskni ep je Frank uporabil ogromen nabor glasbenikov, ki so po njegovih navodilih posredovali večinoma avantgardno-klasicistične aranžmaje.
Ti tvorijo posamezne motive, ki se pojavljajo med pripovedovano zgodbo. Slednjo bi lahko označili tudi kot neke vrste radijsko igro, lahko pa bi bila tudi podlaga za kakšno satirično risanko s prašičem v glavni vlogi. Zgodbo posreduje Frank v vlogi pripovedovalca in glavnega protagonista (prek posebnega efekta, ki njegov glas popači do neprepoznavnosti in ga naredi cvilečega). Na prvem mestu sta ves čas unikatni Zappa absurdni humor in politična satira. Povzetek zgodbe gre nekako takole:
Greggery Peccary je majhen pekari (njegovo ime je več kot očitna parodija na igralca Gregorya Pecka pa tudi papeža Gregorja XIII po katerem se imenuje gregorijanski koledar). Greggery je eden izmed velike populacije pekarijev, ki prebiva na območju med Teksasom in Paragvajem. Pekariji so prepoznavni po tem, da imajo na kožuhu, okoli vratu belo liso. Greggery pa izhaja iz popolnoma nove, umetno vzgojene vrste. Zato okrog vratu in pod plaščem nosi kravato, kar ga dela med svojimi vrstniki še za posebno pomembnega. Greggery je ponosen lastnik rdečega Volkswagna. Dela v predelu mesta, ki spada pod oblast močne korporacije z imenom Big Swifty and Associtates, Trend Mongers ("Big Swifty" je bila ena izmed skladb na albumu "Waka/Jawaka"). Kot pove že njihove ime se podjetje trudi, da bi po vsem svetu uveljavilo najnovejše trende, katere predstavljajo njihovi izdelki.
Greggery med svojimi sodelavci uživa veliko spoštovanje. Še posebno priljubljen pa v podjetju postane potem, ko izumi nov koledar. Ta naj bi postal obvezen nov trend za vse prebivalce. Koledar ob svoji uveljavitvi povzroči izjemen kaos, saj omogoči ljudem (oziroma pekarijem), da lahko štejejo čas, ugotovijo koliko so stari in delajo načrte za naprej. Njihovo življenje postane precej bolj mehanično.
Druščina mladih vandalov (ti so v grotesknih artističnih vizijah Garya Panterja upodobljeni kot nekakšne zlobne miši) se Greggeryu maščuje tako, da ga napade potem, ko se iz pisarne odpravlja domov. Vandali so nanj jezni zato, ker se zdaj zavedajo, da se starajo. Greggery jim po zasledovanju za las pobegne s svojim avtom ter se skrije v jami, ki se nahaja pod okoliško goro. Sčasoma se ga vandali naveličajo preganjati ter se raje posvetijo skupni orgij in požrtiji.
Jama v katero se je Greggery zatekel pa ni navadna jama pod goro, temveč predstavlja usta Billy The Mountain (stari znanec s koncertnega albuma "Just Another Band From L.A."). Billy s svojim smehom povzroči kotaljenje skal ter prah, ki povzroča rjave oblake. Ti rjavi oblaki spodbudijo Greggeryevo radovednost. Zato po mobilnem telefonu pokliče prijatelja filozofa, da mu razloži fenomen rjavih oblakov. Ker ne dobi pravega pojasnila se odpravi k osebi po imenu Quentin Robert DeNameland. Ta je največji živeči filozof Greggeryeva časa. Toda tudi DeNamelandove razlage so preveč abstraktne, da bi jih mali Greggery lahko razumel. Zato se zgodba zaključi tako, da se ta, nepotešen, še vedno čudi fenomenu rjavih oblakov.
Kljub svoji absurdnosti je "Greggery Peccary" ena izmed Frankovih najboljših in najbolj simpatičnih družbeno kritičnih satir na družbeno okostenelost in korporativni turbo-kapitalizem. Glavnega junaka, ki po glasu precej spominja na Porkya Piga si ni težko predstavljati, tako kot tudi ne vseh komičnih situacij, ki se odvijajo skozi zgodbo. Skladbo bi lahko Frank zlahka uporabil tudi v kakšni izmed svojih avantgardnih risank in ne dvomim, da bi bila velik hit avdio-vizualnega podzemlja. Tudi klasicistično-avantagardni aranžmaji Frankovega "orkestra" so izborni in se nahajajo na pravih mestih ob pravih trenutkih.
Čeprav nimajo Frankovega blagoslova, pa se tudi Panterjeve ilustracije, ki predstavljajo zlobno miš in Greggeryev vsakdanjik (na zadnji strani in znotraj albuma) odlično podajo znotraj zgodbe. Že samo ta hudomušni družbeno satirični ep je vreden čiste desetke, a je album tudi v nadaljevanju odličen.
Veliki slogovni preskok nastopi že s fenomenalnim inštrumentalom "Revised Music For Guitar And Low-Budget Orchestra". Po lahkotnih uvodnih notah, ki so po stilu še najbližje kakšnemu smooth jazzu, sledi nenaden preskok v ognjevito in eksperimentalno jazz rock fusion eksperimentalno sekcijo, kjer kraljuje fenomenalna Frankova kitarska solaža. Nenadni preskoki med posameznimi avantgardno zasoljenimi simfoničnimi aranžmaji ter kombinatorika v ritmični sekciji (Chester Thompson na bobnih ponovno v vlogi čudodelnika) je za vse prste obliznit. Spremljava trobil in godal se odlično prilega med pravljičnimi pasažami na Frankovi kitari. Posamezni motivi so napisani na zelo zabaven in humorističen način ter bi zlahka sodili v kakšno psihadelično risanko.
"Let Me Take You To The Beach" je čista surf rock sreča funk in jazz rock fusion zafrkancija, vendar odlična zafrkancija, ki parodira kalifornijsko pubertetniško kulturo. Ta ritmično izjemno nagruvana burleska bo simpatična vsem tistim, ki ne delijo fantazij o nadmoči ameriške "kulture". V namerno razglašenih večglasjih v katerih je moč zaslediti tudi Jobsonovo jodlanje, se skriva ostra ost satire. Tu pa je prisotna tudi za Franka precej pogosta, če že ne skorajda zaščitna spremljava raznolikih tolkal na bazi vibrafona (zelo dobra predstava Dona Brewerja na bongotih).
Zaključna jazz rock fusion inštrumentalna pravljica "RDNZL", ki še enkrat vsebuje pravcati orkester v malem, pa je po tehnični pa tudi po skladateljski plati zagotovo najboljša stvaritev na albumu. Tu se Frank ponovno izkaže kot dih jemajoči kitarist, katerega navidezno nonšalantni, povsem unikatni slog izvabljanja najrazličnejših variacij in izjemno duhovitih solaž, na izjemen način nese celotno kompozicijo skozi celo morje različnih motivov in glasbenih stilov. Tu med seboj z roko v roki hodijo elementi progresivnega rocka, jazz rock fusiona in hard rocka. Brez osupljiva ritmične razgibanosti, ki kraljuje skozi celotno kompozicijo zagotovo ne bi bilo še ene Zappa klasike. Medtem je treba Dukeove bravuroznosti na klavirju in virtuoznost dolgoletne sodelavke Ruth Underwood na zgodnjem tipu sintetizatorjev treba slišati, da človek sploh lahko verjame, česa sta bila (in sta še vedno) sposobna ta dva glasbena mojstra. Frank je pač vedno zaposloval le najboljše med najboljšimi.
"Studio Tan" je ena izmed tistih, v času izida nekoliko spregledanih, Frankovih mojstrovin, ki dan danes ne nehajo navduševati s svojo originalnostjo, virtuoznostjo, vratolomnimi akrobacijami, srčnostjo ter humorjem, kakršnemu v glasbenemu svetu ni para (in ga tudi nikoli ne bo). O odličnosti tega albuma največ pove to, da je prava poslastica za vse ljubitelje "Hot Rats" in sorodnih v jazz rock fusion usmerjenih mojstrovin. S skorajda revolucionarnimi stvaritvami kakršna je "The Adventures Of Greggery Peccery" je Frank potrjeval, da je bil vselej nenadkriljiv mojster družbeno-politične satire in absurda, ki je s svojim pronicljivim intelektom točno zadel tam, kjer so se nahajale temne lise človeškega karakterja. Zagotovo najboljši del tega, kar bi moralo iziti (in je kasneje, z večinoma različnimi verzijami skladb, tudi izšlo) kot ambiciozni "Läther" projekt.
na vrh