"Stripped Down" je novi koncertni CD/DVD Ricka Springfielda. Za hitro osvežitev spomina vsem, ki redko, če sploh kdaj zasledite v javnih občilih njegovo ime, je Rick Springfield, avstralski glasbenik, filmski igralec in pisatelj, ki je prijel za kitaro že pri 12. letih. Skozi njegovo, več kot 40. letno kariero, je kot umetnik nanizal 17. top 40 hitov, za skladbo Jessie's Girl pa je leta 1981 prejel tudi nagrado Grammy v kategoriji skladb "najboljše moške vokalne rock izvedbe".
Po 25. milijonih izdanih plošč širom sveta, se Springfield nikakor ne ustavlja. V intervalu zadnjih dveh let je Rick odigral serijo intimnih samostojnih koncertov zabeljenih s točkami železnega repertoarja. Njegov novi koncertni dokument je izbor najboljših trenutkov teh koncertnih predstav, ki jih zaokroža tudi filmski posnetek na DVDju. Na dokumentu se nahaja 14. koncertnih točk, ki zaobjemajo izvedbo Springfieldovih hitov, treh priredb (Oh Well, Rollin' & Tumblin' in Baby Blue) ter ene povsem nove skladbe, šegavo poimenovane, kot If Wishes Were Fishes.
Dokument je dokaz, da slava in denar avstralskega zvezdnika nikakor nista skvarila in reprezentira natanko tisto, na kar namiguje njegov naslov. Popolnoma je slečen. Rick se je slehernega večera, v sklopu teh akustičnih koncertov na, katerih je snemal material za ta dokument, pojavil pred občinstvom s parom kitar, največ tremi, poleg je imel Appleov računalnik in najbolj nujnimi naprogramiranimi kozmetičnimi vzorci (predvsem za ritem podlago), se usedel na stol in igral.
Že ob otvoritveni Affair of the Heart je jasno, da je z njim prisotna v večini ženska publika, ki se med izvedbo točk vseskozi odziva zelo intenzivno. Postaven šarmanten glasbenik, ki na zrela leta še vedno poseduje tisto žametasto toplino prefinjene vokalne čutnosti, katera se ob akustičnih točkah še intenzivneje razgalja, kot sicer (v kombinaciji s pravo spremljevalno (električno) zasedbo), ostaja pač »strupeni« magnet za ženske. Springfield je izjemno izkušen. Je umetnik, ki je rojen odrski zabavljač. Publika mu dobesedno je iz roke, tako spretno rokuje z njo. Ti njegovi koncerti so bili sestavljeni iz točk »vprašanje /odgovor«, prav tako pa je Springfield, kot spreten pripovedovalec nanizal kopico štorij, ki se skrivajo za ozadjem sporočil v verzih izvedenih skladb (za Painted Girl recimo pove, da je to najslabša pesem, ki jo je v karieri skomponiral. Dokument je zanimiv prav zavoljo Rickovega »pripovedništva« v premorih med skladbami, kjer se Springfield nikakor ne zadržuje, ko večinoma na hudomušen način vseskozi brije norca iz sebe!
Glede na pomenljiv naslov »slečenosti« je jasno, da je na posnetku zadržan vsak trenutek, ko Springfield zgreši kakšen ton in se pripeti, da pozabi kakšen verz, vendar se kot umetnik, poln rutine in izkušenj, neverjetno spretno znajde v sleherni kočljivi situaciji, ki jo reši s peresno lahkoto. Izvedbenih presežkov ne gre pričakovati. Springfield opravi glavnino svojega dela seveda z vokalom. Ostaja namreč izjemen interpret. Sicer pa v obvladovanju kitare pač vzdržuje izključno osnove ritme spremljave, zato so tudi srednji deli konkretno skrajšani glede na izvirnike, saj lahko prične udrihanje preprostih akordov v akustični maniri, brez dodanih improvizacij, kaj hitro rado dolgočasiti.
»Stripped Down« je obveza za vse zaprisežene Springfieldove oboževalce, ki pa jih v Sloveniji lahko zelo verjetno preštejemo na prste ene roke. Gre namreč za silno dobrodošlo popestritev zbirke njegovega bogatega diskografskega opusa in izkazuje ljudsko, nevzvišeno in obče dostopno plat glasbenika. Za melodičnorockovske navdušence pa bo verjetno mnogo bolj zanimivo, ko bo Springfield izdal novi studijski album. Ta je že v procesu snemanja, medtem ko se Rick, tudi v času objave te recenzije, še naprej pojavlja na odrih s »Stripped Down« repertoarjem. Seveda izključno ameriških in avstralskih.
na vrh