Beseda "strings" da človeku, ki vsaj malo pozna Rage namig, da se nemara na albumu skriva znova sodelovanje z orkestrom. Res je. Že samo po tem gre sklepati tudi naprej, da je "Strings To A Web" drugačen album od predhodnika. Hudiča, nam Rage lahko sploh povedo še kaj novega? Pravzaprav ne. V zadnji inkarnaciji tria, z Viktorjem Smolskim na kitari, so pravzaprav izčrpali arzenal power metal vizije, ki ji sledijo zadnje desetletje. In vseeno. Album je res drugačen. Obenem ni parodija na pretekle izdelke, pač pa prinaša inteligentno reciklažo, ki hkrati ponuja svežino in navdih. Torej znova gre za tipičen Rage album, ki je prežet s tipičnostjo zvoka in sloga pisanja kjer znova zmagovito sobiva naveza Victor Smolski - Peter Wagner "Peavy". Album s precej več soli v glavi kot "Carved In Stone" (2008). Prejšnji album je bil neposreden, manj zanimivih aranžmajev, igral je na karto kratke jedrnatosti, izražanja gonila besa in agresije, nad vsem. Deloval je manj presunljivo, manj zanimivo, predvsem zelo predvidljivo. Ni bil slab album. Le hitro prebavljiv in ujet v povprečju Rage izdaj.
Za razliko od tega, pa je "Strings To A Web" znova naklonjen kompleksnejšemu aranžiranju skladb. A ne sklepajmo prehitro. Gre za pametno uravnilovko kompleksnejšega z neposrednim in udarnim. Nekaj, v čemur je kombinacija tega nemškega tria v zadnjem desetletju najbolj učinkovala, zažigala in navduševala, seveda vselej kadar so bile vse stvari znotraj te zasedbe postavljene na pravo mesto ("Unitiy" izdan leta 2002, "Soundchaser" izdan leta 2003). Sicer tipični napevi v refrenih, torej tipični za Rage, niso nobeno novo odkritje. Po drugi plati so celo zahtevani. A v novem "okolju" bolj razgibanih aranžmajev, perfektno sobivajo, saj na albumu nikjer ne prevesijo tehtnice v prid samoparodiji "copy-paiste" sindroma.
Že sama otvoritev z The Edge Of Darkness prikliče nekaj nostalgičnih trenutkov, ki segajo celo do obdobja albuma Welcome To The Other Side (2001), v sami strukturi riffa, kombiniranju motivov v srednjem instrumentalnem delu, vpetosti kitarskih solaž, preprosto pridemo do sklepa, da je Victor Smolski to pot izredno vroč in da še vedno lahko v bogatem arzenalu svojega znanja, talenta, veščin in izkušenj, pobrska po zaključkih, ki delujejo izrazno sveže in navdahnjeno in ostajajo zato glavni akter, ki razbijajo stereotipični šablonski pristop kovanja skladb branže nemškega power metala. Tudi Beggar's Last Dime, ki edini zadiši po "Carved In Stone" med skladbami tega albuma ali Hunter And Prey, s pričakovanimi rešitvami v refrenu, odlikuje iskriva, domiselna kombinatorika srednjih instrumentalnih delov, kjer se duhovito poigravajo soliranje kitare z dodatki sintetizatorskih aranžmajev, ko potuje skupina skozi riffanje skladbe.
Sama suita Empty Hollow je pravzaprav sestavljena iz petih dejanj in bi si drznil dejati, da je to pot, ob podpori Praškega orkestra "Lingua Mortis", skupini v karieri najuspešneje uspelo kapitalizirati potenciale, ki jih skupina v heavy metalu pridobi, ko povabi k sodelovanju orkester. Vsi deli so smiselno med seboj povezani in v delih skladba uravnoteženo niha in dinamično valovi. To valovanje se širi od delov, kjer se razplamti pravi nažigaški riffovski ogenj najbolj čvrstega Rage jezika nepopustljivosti, do povsem mirnih, kjer zlasti v delu z naslovom Conected potegnejo Rage iz "skrite mošnje domislic" doslej še nepreizkušen trik, ki pričara povsem drugačno atmosfero in prinaša največ zmagovitih točk, potrebnih, da takšno več minutno gmoto, kot je suita Empty Hollow, dinamično "razbiješ" z razgibanostjo struktur posameznih aranžmajev. Velikopotezna in učinkovita eksekucija, v kateri skupina ne izgubi dinamita značilne in sebi lastne power metal zajedljivosti.
A tu se zgodba še ne zaključi. Skupina navdušuje tudi v zaključnem delu albuma, kjer zlasti v Saviour Of The Dead pritegne pozornost nase vpletanje dvojnega bas pedala v osnovni ritem kitice. No, ko smo že pri bobnanju, naj izpostavim, da je novinec Andre Hilgers, ki je na albumu "Carved In Stone" zamenjal Mikea Terrano, to pot precej bolje izkoriščen. Mojstrstvo in veščina bobnanja Hilgersa, prihaja precej bolj do izraza na novem albumu in možakar ponudi še več variabilnosti, duhovitih akrobacij, v domiselnih prehodih in ostalih "malih skrivnosti", ki so dokaz, da je Andre Hilgers pravzaprav šele na novem albumu lahko pokazal, povsem dostojno zapolnitev velike številke nošene obutve, ki jo je ob svojem odhodu iz Rage zapustil težko nadomestljivi Mike Terrana. Rage so skozi celoten album intenzivni in nepopustljivo grizejo, da umiritev s skladbo Through Ages ušesom prav dobrohotno dene. Poslednja skladba albuma Tomorrow Never Comes je zgodba z začetka albuma, podobne vibracije in bi lahko z The Edge Of Darkness z lahkoto zamenjala vlogi na albumu. Gre za še eno odlično navezo kitica - refren, ki v vsem deluje ognjevito Rage-rsko.
"Strings To A Web" je nov odličen Rage album, ki, glede na romarsko kilometrino dolgožive skupine, na srečo ne prinaša ustvarjalne nasičenosti. Slednjega se je bilo še kako bati, glede na manj navdahnjen predhodnik "Carved In Stone", ki je bil znanilec, da Rage plamen počasi ugaša. Za razliko od opisane skepse, je "Strings To A Web" odličen album kariere, ki sodi v kvalitativnem smislu v ožji izbor najboljših Rage del zadnjega desetletja. Morda je k temu svoje prispevala tudi sama naslovnica albuma, kjer se znova pojavlja lobanja "Soundchaser"-ja, ene boljših plošč celotne Rage kariere.
na vrh