Mladi edmontonski heavy metalci Striker so bili pred slabima dvema letoma na naših tleh praktično popolna neznanka. Potem pa so v zadnjem hipu kot nadomestilo dobili priložnost zaigrati na Metaldays 2015 in zaradi energičnega, udarnega nastopa in hudičevo nalezljivega heavy/power metala močno, močno razširili svojo fenovsko bazo, ne le pri nas, zelo verjetno tudi med mnogimi tujimi obiskovalci festivala. Kmalu po Metaldays so Kanadčani izdali izjemno uspešni album Stand In the Fire, po le letu dni pa je že izšel njegov naslednik, preprosto imenovan Striker.
Ta je v primerjavi s predhodnikom mnogo bolj preprost, s še bolj izrazitimi refreni, krajšimi komadi, v povprečju dolgimi slabe štiri minute, vendar pa zmes heavy metala, hard rocka, glama, mestoma pa celo thrasha v stilu Set the World on Fire sonarodnjakov Striker, Annihilator, ostaja udarna in prepričljiva. Striker je album, ki je slečen kakršnegakoli kompliciranja, saj vsi komadi sledijo formuli verz-refren-verz in v tem oziru povsem klasičen heavy metal album. Kar pa ni nujno slabo, saj Striker odlikuje mladostniški elan, ki na albumu pronica iz slehernega verza in slehernega riffa.
Prav v teh dveh osnovnih gradnikih klasičnega heavy metala Striker blestijo, predvsem po zaslugi izjemnega dvojca Dan Cleary in Tim Brown. Če prvi poseduje v žanru ta hip enega najbolj izdelanih vokalov, ki ga odlikuje neverjetno nalezljiva melodičnost in sposobnost izvrstnih harmonij, ki na plano najbolj očitno prodrejo v himničnih refrenih, pa drugi poskrbi za eksplozivne kitarske vragolije, ki z vseh strani letijo kot pirotehnika v akcionerjih z Dolphom Lundgrenom. Cleary v hitrejših thrasherskih delih spomni na Joeya Belladonno ali Aarona Randalla, medtem ko v čistejših heavy/power spominja na velika vokalna imena kot je Carl Albert. Tako kot je vokalno raznolik Cleary, tako je žanrsko mešan album. Če komadi kot so Former Glory in Born to Lose zvenita kot Judas Priest na steroidih pa Shadows in the Light in Rock the Night v bobniče prikličeta celo Skid Row in Whitesnake.
Kdor je pričakoval, da bodo Striker posneli Stand in the Fire 2 ali City of Gold 2 bo razočaran in mestoma se temu razočaranju pridružujem tudi sam. Striker so s poenostavitvijo nekoliko izgubili na čaru in surovosti svoje preteklosti, saj na novem albumu vse skupaj zveni nekoliko preveč spolirano in radiu prijazno, povsem odveč pa je tudi zaključna priredba Desire, ki so jo v originalu spisali Ozzy Osbourne, Zakk Wylde, Lemmy Kilmister in Randy Castillo. Vseeno pa najkrajši Striker album do sedaj ponudi tudi nekaj lepih presenečenj kot je zaključni rušilec Curse the Dead, ki s hitrostjo in gang vokali še najmočneje spomni na Stand in the Fire. Striker očitno, a brez pretiranega kopiranja gradijo na temeljih, ki so jih postavili Judas Priest, Iron Maiden in Ozzy Osbourne, a ob tem zvenijo sveže in kljub nekaj pomanjkljivostim nove plošče ostajajo eden najbolj vročih bendov novega vala heavy metala.
na vrh