Keane: Strangeland

Ste si zaželeli po dolgem času slišati kaj glasbeno bolj lahkotnega, a vseeno kvalitetno narejenega? Pustite ob strani eksperimentalije in glasbene poslastice, ki vam jih dnevno nudijo preostali odlični člani RockLine zasedbe in za uvod v to neobremenjeno uro s skupino Keane, preberite spodnje vrstice o novi plati slednjih.

Skupino Keane v Sloveniji poznamo predvsem po radijski uspešnice z njihovega prvenca 'Hopes and Fears', skladbi Everybody's Changing. V Veliki Britaniji pa skupina žanje malo večji uspeh. Ravno recenzirana stvaritev je že njihov peti album po vrsti, ki je zasedel prvo mesto na britanski glasbeni lestvici. Pozabite na Coldplayje ali pa U2je, kaj šele na alternativnejše Radioheade, od ''ta-hip-aktualnih-in-prisotnih'' skupin imajo Keane primat. Pred njimi so samo še glasbene veličine tipa ABBA, Led Zeppelini in zasedba The Beatles. Če malo bolje poznamo britansko glasbeno sceno oz. industrijo, to dejstvo niti kaj dosti ne preseneča. Za (takšen) uspeh potrebuješ biti predvsem zelo britanski oz. natančneje angleški in ne smeš nikjer preveč odstopati od tradicionalnih vzorcev. In ravno to so Keane. So mehkejši odvod eminentne in raznovrstne palete priljubljenih britanskih glasbenikov; naj naštejem samo najbolj očitne vzornike in vplive: U2, Nick Drake, Blur, Oasis, David Bowie, The Beatles, Radiohead, Pet Shop Boys, Queen, itn. Pretirana nacionalna klišejskost pa se lahko tudi maščuje. Potrebujemo le pogled čez lužo. Tu so Keane brez omembe vrednega uspeha, kot že pred njimi Robbie Williams, The Stone Roses, The Smiths, pa Oasis in Blur, do neke mere tudi Queen itd. Zgodba se očitno ponavlja. Pustimo sedaj ob strani številke in (glasbeno) nepomembna ''prepucavanja'' o megalomanskosti in uspehih ter se poglobimo v ploščo Strangeland (ki nam bo morda le pokazala nekatere vzporednice s klasičnimi britanskimi zvočnimi krajinami).

Keane so nastali leta 1997 na jugovzhodni obali britanskega otoka. Glava, srce in motor ekipe je multi-inštrumentalist Tim Rice-Oxley, ki je tudi večinski pisec skladb in besedil (par mesecev po formiranju Keanov, mu je vlogo klaviaturista v lastni skupini ponudil pevec Coldplayjov, Chris Martin, a jo je zavoljo lastne zasedbe zavrnil). Skupino sestavljajo še pevec angelsko bogatega glasu Tom Chaplin, bobnar Richard Hughes in basist ter kitarist Jesse Quin. Za razliko od večine (pop-)rock skupin, ki uporabljajo kitaro kot glavni inštrument, sloni glasba zasedbe Keane predvsem na klaviaturah. Do danes so izdali štiri študijske albume, dva live albuma ter še nekaj mini ploščkov. So del obsežne in raznovrstne britanske sredinske glasbe. Navkljub temu, da niso umetno narejen bend, se vseskozi močno spogledujejo s komercialno-tržnimi prijemi. Zaenkrat še ostajajo varno na artistični strani. Ob prvem poslušanju je neizogibna primerjava s Coldplayji. Oboji glasbo gradijo na všečnih melodijah, le da so slednji še veliko inovativnejši in dostikrat mnogo ambiciozneje pristopijo k ustvarjanju glasbe (Brian Eno, eksperimentalne reference, svetovljanstvo -> pogled iz otoka,…). In točno to manjka Keanom pri plati 'Strangeland'. Gre za odlične posameznike, s prvovrstnimi tehničnimi kvalitetami, ki pa se neprestano zapirajo v udobno cono stereotipnih sredinskih popevk. Včasih dobi človek občutek, da želijo nastopiti na Evroviziji (današnjih razsežnosti). Potencial imajo, a potrebno bo za zapis v zgodovino spremeniti pristop. 'Strangeland' je korektno in koherentno narejen izdelek, a monoton, brez presenečenj (premalo valovanja, energije -> ravna črta) in daleč od kakšnega presežka. Ponuja že stokrat prežvečene glasbene modele in medle avtorske ideje. Gre za (povečini) osladno glasbo ''brez jajc''. Glasba, ki je primerna za sprejemnice javnih ter zdravstvenih ustanov in najstnike, ki mislijo, da so stari sedemdeset let. Glasba, ki te ne obremenjuje in ti na neki ravni spočije ušesa. Seveda, tudi to je na vsake toliko časa zaželeno in to je tudi prvi poziv k branju in kasnejšemu poslušanju plate, a Keane si vsekakor želijo več kot samo to. Po radiih se vrti že tako ali tako preveč ''radio-friendly' glasbe, tj. glasbe za ozadje. Nevsiljivo, neizrazito, ''brez žmohta''. Strukture skladb so preveč predvidljive in se prevečkrat zatekajo v klišejska razmerja. To ne pomeni, da je vse slabo. Album ima odlične (sentimentalne) trenutke, marsikatera skladba je besedilno močna in v sebi nosi nekega duha oz. emocijo. Tudi klaviature so na nekaterih mestih domiselne, a celotno gledano ni zaznati nobene pozitivne agresije, nobenih radikalnih glasbenih rezov v to lepo, kvazi-pravljično celoto. Skupina je napram prejšnjim albumom vseeno naredila korak naprej, za kar se je potrebno zahvaliti predvsem producentu Dan Grech-Margueratu, ki je navkljub mladosti sodeloval s samo smetano britanske in svetovne popularne alternativne glasbene scene (Radiohead, Moby, The Kooks, Lana Del Rey, Hurts, The Vaccines (na podlagi dela na njihovem prvencu je bil tudi izbran za producenta pri plošči 'Strangeland')). Album je za razliko od predhodnikov veliko bolj dinamičen in raznovrsten, še posebej pa ga odlikuje konceptualno zastavljenost. Album bo všeč predvsem oboževalcem zasedbe Keane, medtem ko si novih simpatij z njim kaj dosti ne bodo ustvarili. Plata zveni kot nekakšno spominsko obeležje prejšnjim (ljubezenskim) razmerjem.

Na albumu se nahaja dvanajst skladb, v bonus oz. deluxe verziji pa so zraven priložene še štiri skladbe. Otvoritvena You Are Young je lahkotna, topla, tekoča in zelo poslušljiva skladba z obveznim ''ooooo'' popevanjem. Občutek dobimo, da so klaviature sposojene od kakšne izmed skladb skupine Coldplay, na vokalu pa se suče dober imitator Bona. A vseeno je skladba pomensko močna in spretno napisana. Gre za nekakšno odo mladosti. Mladost je dar, izkoristimo in izkusimo jo v največji možni meri. Mlad človek ima še celo življenje pred seboj, zato ga nekateri trenutni problemi ne smejo ustavijo na življenjski poti. Carpe Diem in brez strahu. Prvi singel in druga skladba z albuma, imenovana Silenced By The Night, nadaljuje z mehkobo uvodne skladbe in poživljajočo, dinamično krajino, ki bi jo brez problema pripisali kakšni pop zasedbi. Skladba je zgrajena na ponavljajočih klavirskih sekvencah. Pesem vsebuje zanimive, na trenutke okorne metafore, ki pa vseeno delujejo simpatične (''If I am a river, you are the ocean''). Govori o paru, ki zopet vzpostavlja svoj partnerski odnos, lasten svet. Partnerska rehabilitacija. Problem v zvezi bo rešljiv le, če bosta oba za to delala. Zaupanje ni problem, kemija pač. Vrhunec skladbe se zgodi v čudovitem ''echo'' prehodu, ko se skladba odpre in se zgodba razjasni; rešitev je blizu: ''Cause baby, I'm not scared of this world when you're here…''. Tretja skladba, Disconnected, je močno povezana s naslednjo, Watch How You Go in deluje kot pomenski predhodnik. Muzikalično razgibana skladba (z nekaj izjemnimi odseki proti koncu skladbe), ki pa se drži ustaljenih ritmov. Na trenutke človek dobi občutek, kot da se že tretjič vrti ista skladba. Pomensko se avtor besedila zopet dotika tematike partnerstva. Tokrat gre za začetek konca. Hladni veter je zapihal v zvezo, (ljubezensko) razmerje se bliža zadnji uri. Skladba problematizira in se ukvarja s pomenom zaupanja in izgube. Dokončno se ta zgodba razplete v naslednji skladbi, elegiji s klasičnim klavirskim uvodom, Watch How You Go. Par se razide, a drug drugemu želita le dobro. Moto: spomini zbledijo, trenutki in občutki pa ostanejo.

Sovereign Light Café se spopada z vezjo med preteklostjo in sedanjostjo. Nostalgična zvočna podoba se odlična staplja z življenjskim in modrim besedilom (npr: ''But you've got nothing to hide, / you come to change who you really are / You can get a big house and a faster car / You can run away boy but you won't go far''). Skladba, ki je izrazito čustvena in igra posebno vlogo v zgodovini benda. Navezuje jih na njihove začetke s skupino, poleg tega pa opeva tudi mladostne ljubezni. Vse to jim predstavlja jugovzhodna angleška obala, še posebej mestece Bexhill-on-Sea in tamkajšna kavarna Sovereign Light Café. Krajevno obarvana skladba, ki pa je v prvi vrsti pogled nekoga, ki se želi biti nazaj v starih časih s svojo ljubljeno / ljubljenim/i oz. jih vsaj na neki ravni zopet priklicati in z novimi življenjskimi izkušnjami ponoviti. Najboljša skladba albuma. Sledi jih živahna, poskočna On The Road, ki po svoji glasbeni dinamiki močno odstopa od večine skladb na albumu. Pesem ''trdi'', da smo ljudje v življenju sopotniki, pa če to hočemo ali ne, zato medčloveška pomoč le olajša to skupno pot. Naslednja, melodramatična The Starting Line, se navezuje na prejšnjo skladbo. Prenese se na osebni nivo ter se ukvarja s pomočjo v stiski in s tendenco ljubezenskih ciklusov (''Some find it easy / Some will never know / You think you've done your journey / Then you stumble and find that there's such / a long way to go'').  Odnosi med ljudmi so kompleksna stvar. Četudi so kakšne stvari, ki bolijo, jih je potrebno premagati in si pomagati drug drugemu (''Forget the ghosts that make you old before your time…''). Skladbo glasbeno definirajo zvončkasti ''inserti'' in sproščena klavirska spremljava. Naslednjo, Black Rain, definira pulzirajoč, organski plesni beat v ozadju in melanholična atmosfera. Skladba je umirjena, tiha, na trenutke že grozljiva. Pesem zajame občutke praznine, osamljenosti, depresije (''If you've got love / You better hope that that's enough'').

Neon River ima začetek, ki se ga ne bi sramoval niti M83. Neonski-vesoljski-odmevajoči efekti prevevajo skladbo, ki sicer govori o večni zgodbi o različnih vrednotah in pristopov k načinu in osmislitvi življenja (skladba: dekle hoče osvojiti svet, fanta pa uspehi, kariera in draž življenja v tej smeri ne zanimajo). Day Will Come je pesem, ki te ponese. Izraziti bobni skladbo odlično tempirajo in ji dajejo dinamično podobo. Pesem je polna zanosa in vliva upanje. Po težkih trenutkih v življenju, vedno pridejo boljši, svetlejši (kakor po dežju vedno posije sonce). V tej maniri se nadaljuje tudi predzadnja skladba z albuma, In Your Own Time (prepustitev trenutku, stvari se bodo sčasoma uredile). Skladba ima zanimivo strukturo in po tem odstopa od ostalih skladb. Tudi Chaplinov bogat vokal z naglim spreminjanjem višin in hitrosti pride do izraza, še posebej med refrenom. Izreden vokalni potencial. Zvočna podoba me domišljijsko spomni na petje siren. Morski pridih se proti koncu albuma vedno bolj in bolj čuti. V zadnji skladbi albuma pa pride totalno do izraza, že v naslovu: Sea Fog. Akustična in čutna balada, ki fatalistično govori o prepustitvi toku življenja, po drugi strani pa tudi vzpodbuja neko zdravo življenjsko radovednost. Chaplin nam s pomočjo zbora pričara težko opredeljiva občutja, ki v sebi nosijo tako depresivne kot pomirjujoče ter radostne odtenke življenja. Zaključek, ki se prilega albumu, ni pa nikakršno presenečenje.

Smo morda kaj bližje odgovoru, zakaj je zgornji album tipično britanski in izvajalec angleške krvi? Vsekakor. Sivi, depresivni in melanholični toni prevevajo cel album, kar je tipično za angleško glasbeno izročilo. Vsepovsod (predvsem besedila) je možno zaznati podnebne prispodobe, morje se ''voha'' na vsakem drugem koraku. Pesmi so močno krajevno obarvane in se celo navezujejo na realne angleške kraje. Celo ščepec angleškega humorja je zaznati. Nostalgija in dediščina sta eno izmed vodil albuma, kar je danes ena izmed glavnih značilnost nekdanjega britanskega monumentalnega imperija (čeprav gre za različne ravni – osebno:politično – pa tega vsaj na strukturni in genealoški ravni ni mogoče spregledati). Skladbe so povečini klasično strukturirane in se napajajo pri bogati dediščini različnih britanskih rock matadorjev.

Keane so z albumom 'Strangeland' še utrdili svojo prisotnost na britanskem trgu, za kaj več pa bo potrebno spremeniti filozofijo ustvarjanja oz. vsaj pristop. Že v uvodnem sestavku sem povedal, da so to glasbeniki, ki so sposobni večjih mejnikov. Žal zaenkrat tega ne nakazujejo in tudi v bodoče mislim, da se bodo držali preverjenih not delovanja. Ni pa vse tako slabo: kdaj pa kdaj ''zapašejo'' tudi lahkotnejše pop godbe, ki te ne obremenjujejo in ti pustijo postoriti ob glasbi še kaj drugega, pa naj gre za vsakodnevne ali službene obveznosti. Nekaj kar zapolni praznino. Žal album ne pritegne toliko, da bi se mu ljudje zares posvetili in v njem odkrili kaj dragocenega (kar nedvomno premore). Morda pa bo prav slednji zapis omenjeno spremenil, čeprav nikar ne pričakujte glasbene ali celo življenjske razsvetlitve.

29. oktobra se v Hali Tivoli obeta koncert skupine Keane - Val 202 bo ob 40. letnici pripravil poseben program. Več informacij tu.