Doors, The: Strange Days

Oktobra leta 1967 Elektra Records izda drugi album skupine The Doors z naslovom Strange Days. Izdan je bil le devet mesecev po izidu prvega albuma in je zasedbo Doors ujel na višku njihovega ustvarjanja.

Strange Days v večih pogledih deluje kot nadaljevanje prvega albuma The Doors. Večina skladb je bila napisanih in zloženih v istem času ter tudi sama naslovnica s temnimi linijami je zelo podobna prvi, le da so bili fantje tokrat bolj izvirni in so namesto svojih obrazov na naslovnico postavili cirkusantske frike, sebe pa skrili v ozadje na plakat, ki ga krasi naslov nove plošče. Posebnost albuma je tudi ta, da tokrat pri nekaterih skladbah vključijo pravo bas kitaro, ki jo obvladuje Douglas Lubahn, medtem ko večinoma še vedno kraljuje Manzarekov klavirski bas. Teme albuma so še bolj mistične in temačne kot na prvencu in prav s tem uberejo drugo pot kot večina tedanjih zasedb, ki so takrat prepevali predvsem o miru in ljubezni. Medtem ko so celo veliki Rolling Stones pisali pesmi kot "We Love You", se Doors poglabljajo v grešne duše hippijev in so nasploh brez milosti. Ljudje so zgubljeni, zmedeni, odtujeni in osamljeni – to so bile glavne izhodiščne točke albuma Strange Days.

Album prične skladba "Strange Days", ki nam pripoveduje zgodbo o tem, kako si ljudje obupano poskušajo poiskati zatočišče in potrditev drugega skozi dušečo meglo odtujenosti, drog in izumetničenih mask. Odlična bas linija odpre pesem "You're Lost Little Girl", kjer nam Morrisonov glas slika podobo dekleta, ki obupano teče v neznano, kako osamljena je njena duša pa nam pričara Kriegerjeva lepa in mistična kitara. Bluesy kitarski zvok prične pesem "Love Me Two Times", ki izraža strast in poželenje, seks pa je edina rešitev, ki jo pevec vidi, da bi dekleta rešil vseh tegob sveta. Lep klavirski uvod "Unhappy girl" prikaže kot balado, ki zopet pripoveduje o žalostnem dekletu, toda Morrison nam v bistvu govori o trpljenju in bolečini, ki si ju človek nakoplje z zapiranjem v svoj lastno duševno ječo. Ena izmed bol zanimivih pesmi na albumu je vsekakor "Horse Latitudes", ki je nastala v času Morrisonovega srednješolskega življenja. Kratek dramatični monolog recitiran ob grozljivih zvočnih efektih je posvečen konjem, ki so jih osvajalci morali žrtvovati in vreči čez krov, da so razbremenili ladje, ki so plule proti Ameriki. Tu vsekakor lahko vidimo, da se Morrison želi poslušalcu približati tudi kot poet in namiguje na to, naj ga ne opazuje le skozi oči rokerskega zvezdnika. Grozljive zvoke pa zamenja romantična "Moonlight Drive", ki sugerira plavanje v emocijah tudi do te mere, da se v njih lahko utopimo. Velja omeniti tudi to, da je slednja ena izmed prvih pesmi, ki jih je Morrison recitiral Manzareku in s tem posredno vplival na nastanek skupine The Doors, saj je bil Ray nad pesmijo tako navdušen, da je Morrisona takoj povabi k sodelovanju z njegovo takratno skupino Rick and The Ravens. "People Are Strange" reflektira izolacijo, ki jo doživimo, ko se znajdemo v nam nedomačem okolju in se navezuje na kritiko same Doors glasbe nasploh, saj so na lastni koži občutili, kako je, če ustvarjaš glasbo, ki je za tisti čas tako drugačna in te imajo vsi za čudaka. Na smo odtujenost od sveta in zapadlost k drogi pa se navezujeta tudi "My Eyes Have Seen You s prelepo Kreigerjevo solažo in pa zasanjana " I Can't See Your Face In My Mind" na kateri so Densmorove cimbale posnete v vzvratni smeri. Album zaključi enajstminutna epska balada "When The Music's Over" pri kateri lahko potegnemo nekatere skupne točke z zaključno skladbo prvega albuma "The End".Glasbeno je zelo razgibana in poslušalca Morrisonovi kriki:"We want the world and we want it now. Now. NOW!" vsekakor ne pustijo zaspati. Lepo oriše Morrisonovo predanost glasbi, ki nam potiho svetuje, da je ta edina h kateri se lahko zatečemo kadar nam je hudo in nas ne bo nikoli pustila na cedilu.

Strange Days je uspelo ujeti tisto kar bi lahko imenovali tipična "duša" The Doors in hkrati zaobjeti glasbo v kateri skoraj da ne moremo odkriti napake. Res pa je, da ima le eno majhno napako in sicer, da je nekoliko prekratka: trideset minut je namreč prehitro naokoli.