Bad Company: Straight Shooter

Straight Shooter je drugi album titanov blues rocka Bad Company, s katerim Rodgers in kompanija po odlično sprejetemu prvencu, tokrat dokaj nepričakovano umirjajo konje. Straight Shooter namreč ne nosi temačnega naboja predhodnika, ki slovi po huronskemu hrumenju moralno večinoma oporečnega blues rocka. Idejno predvsem pa tematsko sicer podobno zastavljen projekt štirih izurjenih glasbenih mačkov, katerega glavni izrazni aduti ostajajo trdno grajeni na prvinah blues in soul glasbe, spletenih v enostavne in neposredno dostavljene glasbene strukture, tokrat svoje lovke prvič očitneje steguje po glasbenih trgih onstran atlantika. Metamorfozo v prid lahkotnejših prijemov bi danes lahko hitro zamenjali za kaotično mešanico evolutivnega zorenja zasedbe s strogo diktiranim manevriranjem, ki se prepogosto pojavi izključno kot posledica prevelikih komercialnih pričakovanj založnikov. Neizmerljiv kapital talentov Bad Company je bil pravi material za tovrstnen scenarij, za katerega pa genialni um Paula Rodgersa na srečo ni hotel niti slišati.  

Osrednji lik albuma, tako v avtorskem, kot tudi izvajalskem smislu, seveda ostaja Paul Rodgers. Stric s Straight Shooter strumno koraka umetniški zrelosti naproti. Lekcije brezskrbnih Free dni se tule smelo kujejo v  pompozne, granitno grajene motive, ki po umetniški vrednosti in izrazni moči, daleč presegajo brnenje naivnega preigravanja blues standardov. A brez panike. Karizma in avtoriteta Paula Rodgersa kot vselej ponujata dovolj razburjanja čustev, seveda pa nalašč spodbujata ustvarjanje razmer, ob katerih se v vašo butico hitro prikrade elitna četica prvinskih nagonov. Paul s Straight Shooter prestavlja mejnike vokalnega bluesa britanskega izvora, ali če hočete blues rocka nasploh (vsi Coverdaleovi manevri, ki so nastopili leta kasneje, so z vsem spoštovanjem do Davida, pogosto le kopija briljantne zapuščine velikega mojstra). Čeprav bi težko rekel, da Rodgers hlasta po odkrivanju drugačnih izraznih odtenkov, se s konkretnejšim vnašanjem melodije, za povrh vpete še v vedno bolj disciplinirane kompozicijske strukture, s Straight Shooter pred nami počasi odpira novo poglavje v zgodbi legendarnega vokalista, ki se v načinu izražanja vedno bolj opira na vsebinsko celostno zaokrožene stvaritve, s katerimi pa spoštljivo ohranja tradicijo nagonsko živega, predvsem pa iskrenega izražanja. Brezskrbnost in dokaj pokvarjeno lahkoživje nas družno popeljeta skozi uvodno Good Lovin' Gone Bad, ki je pravzaprav klasična Bad Company zadeva, polna raznobarvnih akrobacij grajenih na hormonski bazi. Podobne "težave" ljubosumno neguje karakterno povsem drugačna Feel Like Makin' Love, ki ponudi enega redkih dinamičnih preskokov albuma. Skladba je prototip perfektno uravnoteženega blues rockerskega štikla, ki poleg obveznih nagibov v korist najavljanja skorajšnjega začetka paritvene sezone, skozi kitico nosi nalezljivo in spevno melodiko. Pravi mamac za preproste okuse raje, brez zavračanja korenin bluesa.  

Straight Shooter v nadaljevanju postreže z lahkotnim sprehodom skozi Weep No More, ki, podobno kot Anna, do določene mere pa tudi Call On Me, pohaja z odličnim krmarjenjem skozi soul vode, večkrat slišanim v zgodnjih Free dneh. Rodgers pa tokrat največjih adutov ne skriva v odkrivanju čarov glasbene preteklosti, temveč v koriščenju svojega vztrajno rastočega izraznega spektra. Slavospev slednjega je sijajna Shooting Star, skladba mračnega, pravzaprav že skoraj strašljivega liričnega sporočila. Ganljiva pripoved o vzponu in (pre)zgodnem padcu rock zvezdnika, s katero se Paul Rodgers podaja v dotlej nedotaknjene poetične globine, je ena najboljših Bad Company stvaritev. Od tu naprej se strasti nepredvidljivo razvnemajo kot po tekočem traku. Deal With The Preacher zavrti kolesje Bad Company na polno, z Wild Fire Woman pa se zdijo strahotne misli Shooting Star le še kot bledi spomini, zakopani pod debelo plastjo organskega trzljanja monstrumne testosteronske mašinerije.  

S Straight Shooter postajajo barvni odtenki Bad Company bolj živi kakor kdaj koli prej. Album vseskozi izžareva vitalnost, ki je bila v tej zgodnji razvojni fazi gotovo bistvena za ohranjanje življenjske energije in ustvarjalnega zagona zasedbe. Ključno vlogo pri teh regeneracijskih procesih je brez dvoma odigral Paul Rodgers, katerega jasna razvojna vizija je anulirala vsakršno možnost karakternega iskrenja in po šolsko strnila vrste Bad Company kolektiva. Rezultat je temu primeren! Straight Shooter razkriva neslutena obzorja, in hkrati pripravlja teren za bodoče triumfe zasedbe.