Jethro Tull: Stormwatch

 S severnega morja je proti škotskim hebridom zavel mrzel veter ter napovedal prihod ustvarjalno mračnejših časov za do tedaj nepotopljivo folk rockersko posadko Jethro Tull in njenega kapitana Iana Andersona, ki je počasi postajal naveličan pastoralnih zvokov in kmetskih slik ter zamenjal motiko za ladijsko krmilo. Za "Stormwatch", zadnji del njihove folk rockerske trilogije (prva dva dela sta bila "Songs From The Wood" in "Heavy Horses"), se je Ian za ustvarjalni navdih obrnil proti severnemu morju, mornarskim legendam in tedanjim kritičnim gospodarskim in socialnim razmeram, zlasti energetski krizi, ki je bila posledica naveze požrešnih korporacij in tedanje britanske administracije. Ian, večni borec za pravice malega človeka, se lirično obrača na konflikt med "starimi dobrimi časi" z moderno industrijo neomadeževanega škotskega podeželja in mračnimi modernimi časi, ki so prinesli naglo industrializacijo in energetsko izkoriščanje. Kljub temu, da tovarišija uspešno nadaljuje s svojim vizijami progresivnega folk rocka pa je "Stormwatch" opazno šibkejši brat obeh odličnih predhodnikov. Glavni vzrok, da jim ni uspelo ponoviti še ene mojstrovine tiči v tem, da se je znašlo nekoliko manj energetskega pogona v parniku skupine, ki je bila med drugim tudi logična posledica nenadne smrti njihovega dolgoletnega, odličnega basista Johna Glascocka, ki je bil že pred začetkom snemanja precej bolan. Na albumu je posnel samo tri skladbe – "Orion", "Flying Dutchman" in "Elegy" (na ostalih ga je nadomestil, kar Ian, ki je svoje delo opravil z odliko). John je tragično preminil zaradi težav s srcem in napačne operacije srčne zaklopke, ki je odnesla življenje najboljšega basista v zgodovini skupine. Ian se je kljub temu zelo dobro znašel, ponovno upravičil svoj multi-inštrumentalen talent in iz "Stormwatch" ustvaril še en zelo dober, klasičen Tull album. Njegova posadka sestavljena iz starega pajdaša Martina Barreja in gospodov Evansa, Palmerja in Barlowa še zadnjič nadaljuje z ustvarjanjem odličnega, iz srca pričaranega folk rocka. Edina razlika glede na predhodnika je še nekoliko mračnejšo vzdušje. Album je zelo dinamičen in na njem je zaslediti prav vse, kar je odlikovalo glasbeni izraz Jethro Tull skozi 70-a: od klasičnih keltskih pasaž na flavti, hard rockerskih delnic na kitari do baročnih aranžmajev na klaviaturah.

Otvoritveni "North Sea Oil", ki se lirično nanaša na Ianovo cinično kritiko odločitve britanske vlade, da začne izkoriščati škotske energetske rezerve je klasični, hiper voltažni folk rocker v kakršnih smo uživali že na "Heavy Horses". Prepoznaven Barrejev rif nese osrednjo melodijo, ki jo bogatijo duhovite pasaže na Ianovi flavti, katere se na nesramen in šegav način prepletajo z izjemno ritmično dinamiko v najboljši režiji starega dobrega Barrieja Barlowa, kateremu je Ian tudi posvetil aktualno ponovno izdajo albuma. Hard rockersko udarni "Orion", Ianova oda antičnemu lovcu in starodavnim časom, ko je bil človek še temeljito povezan z naravo, je naphan z okusnimi orkestralnimi aranžmaji, ki so plod mojstrstva gospodov Evansa in Palmerja in odličnih, nazobčenih kitarskih delnic. Znotraj pika tudi jasno razpoznavni Glasckockov bas, ne manjka pa tudi imenitnih akustičnih vložkov na Ianovi akustični kitari. Še ena izmed tistih Tull klasik, kjer se tekoče menjajo udarni in nežni motivi skupaj z mogočnim refrenom. "Home" je pristna in na moč prepričljiva Ianova akustična hvalnica prijaznega zavetja domačega ognjišča; se pravi njegove škotske domačije, ko se utrujen z dela na kmetiji zlekne za kavč, posadi noge na starega, zvestega Roverja in se ob kajenju pipe prepusti prasketanju kamina. Nežna pastoralna melodija, katero nosijo tercetne kitarske harmonije, prelepi orkestralni aranžmaji in Ianovo, s starožitniškim zanosom prepojeno petje pričarajo tisto pristno keltsko magijo, ki je značilnost vseh njihovih "božičnih" skladb. Po idealiziranju starih časov se tovarišija na "Dark Ages", enem izmed njihovih zadnjih pomembnejših epov, zopet vrne v mračne, moderne čase in pričara eno izmed najboljših del iz časov eksperimentiranja s progresivnim folk rockom. Ta imenitna kompozicija je naphana z vrsto očarljivih časovnih prehodov, katere povezuje Ianova dramatična vokalna ekspresija, ki dobi zagon po izvrstnem uvodnem rifu mojstra Barreja. Peklenski ritem in številne žagajoče kitarske pasaže bijejo nenehni boj z nabrušeno flavto in okusnimi baročnim orkestralnimi vložki v ozadju. Znotraj je moč uživati tudi v vrsti duhovitih inštrumentalnih vložkov in solaž, katere pa Ianov vokal ves čas skrbno drži pod melodičnim nadzorom. Posledica je eno izmed njihovih najbolj nabrušenih del sploh, ki odlično plove med peklenskimi ritmi bojnega marša in očarljivo simfoniko. Z vonjem po morju prepojeni duhovitež "Warm Sporran", šegavi inštrumental, ki je izšel tudi kot single, pričara pristno vzdušje kapitana Iana, ki z nepogrešljivo pipo, kiltom in viskijem, daje navodila svojim mornarjem medtem, ko plovejo mimo ledenikov in jim z brad visi ivje. V zasnovi vsebuje klasično obliko madrigala iz katere pa tovarišija ustvari pravo mornarsko koračnico, ki je plod izjemno duhovitih pasaž na mandolini, flavti, basu (moram priznati, da me vselej preseneti, kako dobro je Ian na tem inštrumentu nadomestil Glascocka, katerega se na večini albuma komaj kje pogreša), bobnih in večglasnega mornariškega brundanja ob refrenu. Da se poslušalec zave, da gre za škotske mornarje v kiltih nas opozorijo sočni keltski orkestralni aranžmaji, ki vlečejo na dude. "Something's On The Move" je klasični razbijač, kjer lahko uživamo v razbeljenih hard rockerskih pasažah na kitari v režiji mojstra "Lancelota", duhoviti igri cimbal ter masivnih prehodov izpod "ribičevih" prstov in ogorčeno vokalno predstavo škotskega strička, ki ne skopari s svojimi tradicionalnimi duhovitostmi na flavti. Izjemno sočen prikaz iskrenega heavy metala ala Jethro Tull. "Old Ghosts" je še ena sila zabavna folk rockovska skladbica, bogata z okusnimi akustičnimi in orkestralnimi aranžmaji. Če ne bi bilo znotraj nasršenih Barrejevih kitarskih pasaž bi bila lahko izjemno spokojna keltska baladeska tako pa smo priča energičnemu folk rockerju, kjer nas še posebno zabavata oba klaviaturska mojstra, ki enakovredno sledita Ianovemu tempu na flavti in vokalu. "Dun Ringill" je spet ena izmed nepogrešljivih Tull akustičnih klasik, kjer nas vedno nabriti striček prek elegantnega igranja akustične kitare in spokojnega petja ponese proti otoku Skye, najsevernejšemu izmed otokov v škotskih hebridih. Izvrstna melanholična pol balada "Flying Dutchman", ki obudi legendo o legendarni ladji duhov (ob tem se mi je nenadoma porodilo vprašanje, kdaj se bo Ian potegoval za vlogo v naslednjemu delu Piratov s Karibov) je ena izmed njihovih najlepših in kar se tiče lirične izpovednosti najmočnejših del sploh. Srce parajoči Ianov vokal, elegantni zvoki Martinove mandoline, ki nekoliko razbijajo melanholijo in dramatični simfonični vložki na klaviaturah so temeljni gradniki te pravljice iz nekih antičnih časov, ko je bila plovba na morju še romantična in odgovorna pustolovščina. Ianova solo predstava na flavti, kjer postreže nekaj izmed najlepših keltskih pasaž na celotnem albumu, je pravi balzam za srce in dušo. Zaključna inštrumentalna žalostinka, primerno imenovana "Elegy", katere avtor je gospod David Palmer, je primer klasične orkestralne kompozicije za klavir in orkester ter njihovega še zadnjega, omembe vrednega, eksperimenta na področju simfoničnega proga.

Bonusi s ponovne izdaje albuma so eni izmed boljših bonusov s ponovnih izdaj. Večina izmed njih je bila posneta med ustvarjanjem "Stormwatch" vendar izvzetih, ker se niso dobro vključevali v sicerjšnjo zvočno podobo albuma. Udarni in duhoviti folk rocker "A Stitch In Time", ki je izšel kot single še pred izidom "Stormwatch", je poln duhovitih orkestralnih aranžmajev, vsebuje pa tudi porogljiv vokal in lirično kritiko tedanjih težkih socialnih razmer. Še posebno sočno in sveže zvenijo ženski spremljevalni vokali v refrenu, ki se presenetljivo dobro ujamejo z Ianovim "godrnjanjem". Hard rockerski "Crossword" je precej manj zanimiva in navdahnjena stvaritev, ki se ves čas vrti okrog istega rifa in repetativnega glavnega motiva. Pravzaprav je nekakšen predhodnik nekaterih prihodnjih stvaritev iz 80-ih. Temu sledi veliko pozitivno presenečenj "Kelpie", ki je eno izmed njihovih najbolj duhovitih folk rockovskih del ob katerem si zlahka predstavljaš tistega severnega medveda z zadnje platnice albuma, kako veselo pleše ob zvokih škotske koračnice medtem, ko si z Ianom delita viski in pipo. Odličen refren, pozibavajoč ritem in razposajena flavta so glavne odlike tega šegavega eksperimenta, ki res zveni kot, da bi bil ustvarjen v kakšnem škotskem pubu, kjer Ian pripoveduje svoje mornarske zgodbe. "King Henry's Madrigal" je z duhoviti baročnimi vložki naphani madrigal iz dobe trubadurjev kralja Henrika VIII s katerim se druščina najizraziteje približa tisti pravi srednjeveški pastorali, kakršno so sicer gojili mojstri baročnega folk proga Gryphon.

Kljub temu, da kar se vzdušja in nebrzdane energije tiče, opazno šepa za obema predhodnikoma in statusom mojstrovine, je "Stormwatch" izvrsten, povsem klasičen Tull album, ki vse prevečkrat ostaja spregledan s strani večine ljubiteljev skupine. Gre za album, ki je zaključil njihovo zlato ustvarjalno obdobje in napovedal veliko težje čase, ko so se morali skozi 80-a prebijati z nekaterimi radikalnimi glasbenimi eksperimenti, če so hoteli preživeti. Po mojem mnenju je to tisti zadnji občudovanja vreden Tull album preden so začeli na veliko mešetariti s sintetično produkcijo, elektroniko in digitalno tehnologijo 80-ih, ki njihovi keltski duši nikakor ni pristajala. Kapitan Ian in njegov prvi pribočnik na kitari sta po turneji in nepričakovani odločitvi založbe, da Ianov prvi solo album postane naslednji Tull album, ostala brez svoje najboljše posadke, ki je bila razumljivo užaljena nad tovrstno potezo. Evans in Palmer sta ustanovila kratkotrajen projekt Tallis, medtem ko je Barrie Barlow postal uspešen producent. Glascockovo pozicijo pa je nadaljeval legendarni David Pegg (Fairport Convention), ki je imel do sedaj najdaljši staž od vseh njihovih basistov (16 let). S propadom njihove klasične zasedbe pa je bilo tudi konec klasičnih Jethro Tull in sledilo je dolgo obdobje nenavadnih zvočnih eksperimentiranj, ki so bila daleč od nekdanje Tull magije.