Italijani so svetu 'podarili' tri imenitne stvari brez katerih bi bila stvarnost gotovo precej siromašnejša: renesančno umetnost, italijansko hrano in italijanski progresivni rock. Najbolj razvpita in znamenita, če že ne najboljša skupina italijanske veje progresivnorockovskega gibanja na začetku sedemdesetih je bila milanska skupina Premiata Forneria Marconi (PFM), kar v slovenskem prevodu pomeni 'Z nagrado odlikovana pekarna Marconi', saj so bili med drugim tudi edini tovrstni italijanski band, ki je za kratek čas uspel doseči lep uspeh na drugi strani Atlantika.
Po psihadeličnih začetkih pod imenom Quelli so kitarist/pevec Franco Mussida, bobnar/pevec Franz Di Cioccio, basist/pevec Giorgio Pazza, klaviaturist Flavio Premoli in violinist/flavtist Mauro Pagani ustanovili PFM in zgodovina italijanskega rocka nikoli več ni bila ista, temveč je njegova evolucija pridobila nagel pospešek. PFM so v svoje glasbeno izrazoslovje mešali rock, klasično glasbo ter občasno tudi folk in jazz, obenem pa so izhajali iz bogate in povsem specifične mediteranske glasbene tradicije, kar je posameznim simfoničnorockerskim aranžmajem vnašalo izdatno dozo topline, melanholike in strastnosti.
Večina aranžmajev na njihovem imenitnem prvencu »Storia Di Un Minuto« se ponaša z jesenskimi ambientalnimi odtenki, zato je kar primerno, da že po kratkem pastoralnem uvodu »Introduzione«, nastopi epska poslastica z naslovom »Impressioni Di Settembre«, kjer se prvič lahko prisluhne izjemnemu smislu PFM za veličastno melodramatiko ter kreiranje pompoznih zvočnih poljan s sinhroničnimi prepleti med klaviaturskimi in kitarskimi pasažami. Klaviaturske teksture večinoma temeljijo na melotronu, pri čemer je lahko slišati nezanemarljiv vpliv skupine King Crimson. Posamezni flavtistični in godalni vložki odlično zapolnijo zvočni kolaž, medtem ko pastoralna kitara subtilno stopnjuje dramatično vzdušje. Vokali za katere sta večinoma poskrbela Di Cioccio in Premoli, čeprav so se vsi člani uspešno izmenjevali v pevskih vlogah, so bili v tej fazi njihove kariere daleč od kakšne spektakularnosti, vendar so bili dovolj strastni in solidni, da še dandanes prepričajo tudi tiste poslušalce s pomanjkljivim znanjem italijanščine.
Temu sledi udarno naravnani »E'Festa«, eno izmed njihovih najbolj znanih ter priljubljenih del, ki je zaznamovano s trdorockerskim rifom, številnimi kompleksnimi ritmičnimi preobrati in razposajenim vzdušjem, kjer ne manjkajo niti briljantne flavtistične improvizacije. Eden najboljših trenutkov celotne PFM kariere je pospremljen z jazzovskim pristopom ritem linije, kjer v ospredje silijo kompleksne bas linije, medtem ko melanholični, folk aranžmaji vedno znova vnašajo prelestno, pastoralno atmosfero, ki res spominja na nekakšno celonočno, hrupno fešto, tipično za povprečno italijansko hedonistično dušo.
Tudi oba dela mojstrovine »Dove…Quando…« sodita med najboljše trenutke italijanskega simfoproga. Prvi del je večinoma pastoralno obarvan z nežnimi aranžmaji na akustični kitari in spokojnim petjem s čimer se ustvarja tihožitna atmosfera z mediteranskimi melanholičnimi odtenki, medtem ko drugi, ritmično kompleksnejši del z mogočnimi klasicističnimi aranžmaji na klavirju in temperamentnimi prehodi, predstavlja precejšen ambientalni preobrat v simfonične vode. »La Carozza Di Hans« je še ena PFM klasika s številnimi melodramatičnimi trenutki in napetimi ambientalnimi stopnjevanji, pri čemer pomembno vlogo odigrajo predvsem melotronske zavese ter pastoralni interludiji na akustični kitari. Zaključna mojstrovina »Grazie Davvero« je naslednja slika in prilika eklektičnosti s številnimi pompoznimi aranžmaji ter silovitimi medžanrskimi preskoki, sredi katerih ne manjka strastnih improvizacij, veličastnih simfoničnih preobratov ter bogatih vokalnih harmonij, ki sodijo med ključne sestavine zvočne podobe klasičnih PFM.
Debitantski PFM biser »Storia Di Un Minuto« je eden temeljnih kamnov bogate italijanske progrockovske scene, ki tudi dandanes ne zveni nič manj impresivno kot pred desetletji, ko je bil ta žanr še mlad. PFM so, tako kot v istem času še Le Orme, Banco Del Mutuo Soccorso in sorodni izvajalci, že na samem začetku svoje kariere dokazali, da se po kakovosti lahko povsem enakovredno primerjajo z bolj znanimi britanskimi progrockovskimi bandi. O kvaliteti »Storia Di Un Minuto«, enega izmed najboljših debutov v progresivnem rocku, morda še največ pove podatek, da je album ob izidu zasedel vrhove italijanskih glasbenih lestvic, kar se pred tem ni posrečilo še nobeni italijanski rock skupini.
na vrh