Album zveni kot bi posnel eno od vaj skupine. Surov zvok in ta živi občutek preko albuma, je gotovo zelo pomemben dejavnik, ki pomaga spraviti poanto pridige skupine oziroma skladb, k učinku zahtevane in zaželene funkcionalnosti. Vokal Jureta je definitivno prvi dejavnik, ki preusmeri pozornost poslušalca. Vokal je rezgetav, hripavo počen, z akcentom norčave psihadeličnosti, vsekakor manjka še cockney akcent, da bi bila mera polna. A k sreči ga ni, vožnja skozi angleščino pa je za Slovenca ob tem nadvse uspešna. Ameriško angleščino. Jure se spretno preoblači skozi skladbe in skozi svojo punkovsko zadetost uspešno oživlja čustvena stanja, ki so značilna za razvoj posameznih skladb, zlasti verzov.
Skupina deluje tako spontano in pristno, da že skorajda pretirava. Namreč v želji, da deluje kar se da naravno in nezlagano, puščajo nekatere skladbe občutek, da so "na pol" narejene. Torej, če poenostavim, nosi kar nekaj skladb silno zanimivo strukturo, pa jih zasedba zaključi že sredi druge minute ali pa največ tretje. Denimo skladba kot je 3x Dead Funky Man je odlično zasnovana skladba - nosi vse (super motivsko navezovanje, kontrastno dopolnjevanje), ki pa jo skupina zaključi že po dobrih dveh minutah igre, kar je neverjetna škoda.
Ker je skladb kar 14. na albumu, ki v energetski vibraciji niti ne odstopajo mnogo med seboj, je škoda da zasedba ni izpilila nekaterih skladb kanček bolj dorečeno in zaokroženo, jih s tem posledično raztegnila za minuto ali minuto in pol ter s tem dobila 10-12 "ostro" oblečenih skladb, ki stojijo še bolj suvereno druga ob drugi v svoji jedrnati kompaktnosti! Seveda je to le znak mladostniške naivnosti, neukročene sle po dokazovanju in dejstva, da so Dandelion Children mlada skupina, ki se še kali in dozoreva na podlagi nabiranja izkušenj in osebne rasti. In to je dobro, kajti to se dogaja po naravni poti in zato bo zanimivo opazovati v prihodnje ta artistični napredek skupine. Iz albuma v album.
"Stole My Bike" je kot prvenec uspešna splovitev za skupino. Trio glasbenikov kaže na to, da se dobro sporazumeva med seboj in da energetske vezi med njimi delujejo v vzajemnih smernicah dopolnjevanja. To je zelo pomembno v primeru Dandelion Children, saj gre sklepati glede na vibracijo garažne odrezavosti in rockovske neposrednosti prvenca, da je to skupina, ki svojo pravo veljavo pokaže šele na odru. Torej trio in album "Stole My Bike" ne prenašata nikakršnega kozmetičnega lišpanja v studiu. Naslednji plus, ki ga je mogoče občutiti je ta, da je očitno skupina snemala vse s prvim "take-om". Nasnemavanj praktično ni, ali pa ga je zelo malo, praktično je neopazno. Mnogokrat je ohranjeno škripanje "neprevidnega" praskanja po strunah (med riffi), ki ga prevajajo magneti, ali pa je občasno mogoče prestreči tudi kar brnenje ojačevalnikov v ozadju (No Land).
Nekaj idej je odlično kapitaliziranih na albumu. Blago psihadelični razvoj skladbe Dare Station, ki uvodoma razbremenjuje predhodno togotno naravo skladbe In The Go, preden se prelije v drvež rockovskega bučanja, prikazuje vse talente komponiranja tega mladega in nadebudnega tria . Spet skladba kot je denimo Middle Finger opozarja, da skupina celo uspeva prelivati nekatere vzgibe starošolske rockovske obrti power bluesa, ki je zgaražirano embalažiran - v tem oziru je nemara skupini koristila izkušnja koncertnega druženja s skupino Radio Moscow izpred dveh let v Ljubljani in si tako dodatno odstrla nov razgled na carstvo rocka. Tu je spet skladba tipa Baby Blues, kjer skupina združuje presenetljivo posrečeno koncepta punk šusa v uvodnem delu, z akustično psihadelijo v nadaljevanju, za nameček pa sproži tudi kitarski solo (sicer kratek, a bluesy pridih v njem nakazuje, da skupina dobro pozna pojem melodije). Skupina dozira vse skupaj na albumu s prešerno noto samoparodične satire, ki ga krona zaključna zajebancija So We'll Sing, s prikrito spremljavo harmonike.
Kar najbolj navdušuje na tem albumu, je tisto, kar gurmane in zvočne dlakocepce po vrsti odbija. To je album kjer je dovoljeno vse kar lahko koristi absolutnemu izpostavljanju nebrzdane uporniške rock arogance, kot jo pozna energija albuma "Stole My Bike". Torej za vse "zaležance", ki gnijete pred TV sprejemniki onanirajoči na zadnji del "Kmetije" je tu sporočilo, da vam "Stole My Bike" lahko z lahkoto odmaši vaše zlorabljene sluhovode in očisti pomembne možganske centre ter tako pripelje na prava pota samoozdravitve! Če pa to ni mogoče, vam pač ni pomoči, kar pa v končnem seštevku ne prinaša prav nobene škoda za vas.
Dandelion Children so zanimivi posebneži na slovenskem rockovskem prizorišču. Uspešno združujejo prvine punkovskega hrumenja, z vsebino power blues konotacije starošolskih rockovskih vzgibov, ki zna presenetiti tudi širši krog ljubiteljev nebrzdane energije v rocku. Od tistih ki poznate prvenec multi million sellerjev Jet, neodvisnežev The International Noise Conspiracy, garažnih blueserjev Radio Moscov, pa do takšnih ki ste odraščali ob primitivnih rock rogoviležih a la Grand Funk Railroad. Preverite "Stole My Bike". Naivnost je lepa, ker je pristna. Skupina se uči, raste in to se dogaja po naravni poti. Neodvisnim založbam, kot sta Moonlee Records ali FV Music, bi Dandelion Children lahko bili zelo zanimivi. In Katja je za punco zelo talentirana bobnarka!
na vrh