Aleš Hadalin je do tega dne na slovenskem glasbenem prizorišču, ki stremi za ohranjanjem tradicionalne slovenske folk kulture v mnogoterih barvnih krajinah reinterpretacije, dodobra usidrano ime. Svojo prepoznavnost si je utrl zlasti in prvenstveno zato, ker postavlja v svojih pravilih art igre rabo vokala na prvo mesto. Izključno rabo vokala s katerim se je že več kot uspešno preizkusil skozi kariero v različnih vlogah ubranih pevskih tehnik.
Njegov novi album »Stoj tam gora Limbarska« je nekakšno logično nadaljevanje razvojne poti, ki jo je Hadalin prebredel do albuma »Jaz imam pa pridno gospodinjo« (2009). Slednji album je Hadalin izdal s spremljevalno ekipo Petzapet, to pot pa se postavlja na albumu v izvedbi skladb pravzaprav v celoti povsem sam.
Špura, ki ni ne prva ne zadnja v reinterpretaciji slovenskih ljudskih pesmi boste rekli. Razlike so le v načinu ubiranja izraznih špur. Hadalinova je pač specifična in to ga pravzaprav dela posebnega ter na moč zanimivega. Če ti je vokalni talent s prijetno in prepoznavno barvo glasu položen v zibelko je vredno kapitalizirati ta dar. Hadalin je vokalni kameleon, ki s prepričljivim vživljanjem v različne vloge rabe lastnih vokalnih karakteristik pevskega pridigarstva deluje zabavno, pristno sveže in nevsakdanje. To pot se drži po večini čistega petja v falsetu, dodajanja grlenosti pa se pravzaprav dotakne le v eni najbolj zanimivih priredb albuma in sicer remiksa skladbe Marko skače.
Izredno lep, poln, vibrantni srednje intonirani Hadalinov vokal je spretno in pretanjeno opremljen s spremljevalnimi harmonijami, celo z bordunskimi toni, ko drži spremljava na katero je naložena vodilna vokalna melodija osnovni ton v napevu. V refrenih se poslužuje mož mojstrsko in vešče tudi plasmaja melodije skozi rabo brezpomenskih zlogov, kar je seveda zaščitna znamka kopice sloveskih ljudskih pesmi. No Bobbyja McFerrina s strani Hadalina ravno ne gre pričakovati, se pa poslužuje Hadalin rabe vokala tudi tako, da z njim ustvarja dodatne ritmične zanke na katerih stojijo harmonije vodilnih napevov.
Glede na elementaren in nič kaj zagoneten kalup melosa slovenske ljudske pesmi, za spremljavo katere zadoščata že dva kitarska akorda, moti na tem albumu le občasno preobilje repeticije, kot je to v brezkončni Bratec iz Ljubljane, ki deluje v ponavljajočem gruljenju osnovnega napeva verzov ob koncu že pošteno iritantna.
Zanimivo je tudi dejstvo, kot spoznanje, da se Hadalin ograjuje od rabe protetike instrumentalne spremljave. Svojim vokalnim sposobnostim polno zaupa, poslušalcu pa v svoji "goloti" vokalne igre, za katero je značilna elementarna nega, ki ne trpi obkrožanja z dopolnilnimi efekti, tako približa sporočilnost pridige, še bolj intenzivno in neposredno.
Kakorkoli, album zanimiv za vse ljubitelje slovenske tradicionalne folk sporočilnosti v reinterpretaciji na tisoč in en način, kot tudi za vse tiste širokega uma, ki iščete nevsakdanjost in radi presenečate sami sebe, ko si v konzumiranju vsemogočne magije glasbenega univerzuma, znate privoščiti kopico vznemirljivih pikantnosti.
na vrh