Van Der Graaf Generator: Still Life

'Manj strašna noč je v črni zemlji krili kot so pod svetlim soncem sužnji dnevi' je v Prešernovem Krstu pri Savici modroval uporniško razpoloženi Črtomir. Očitno kasneje ponižno spokorjeni in podjarmljeni Črtomir ni poznal britanskih progrockovskih titanov Van Der Graaf Generator, če ne bi se črnine veliko bolj plašil ter se manj po junaško postavljal, saj je le malo skupin iz zlate ere rocka (sedemdeseta leta prejšnjega stoletja) uspelo definirati črnino brezmejnega brezna sodobne, postapokaliptične družbe do takšne potankosti kot so to zmogli oni. Van Der Graaf Generator, pod vodstvom genialnega pevca, kitarista, skladatelja in vizionarja Petra Hammilla, so leta 1976 posneli svoj šesti studijski album, katerega so naslovili »Still Life« za kar so imeli veliko dobrih razlogov.

Prvi izmed njih je bil prav gotovo ta, da so, kljub temu, da so vmes že dvakrat razpadli, prvič celo še čisto na začetku kariere, še vedno obstajali in bili sredi sedemdesetih v klasični postavi, katero so poleg Hammilla tvorili še orglist Hugh Banton, pihalist David Jackson in bobnar Guy Evans, močnejši kot kdajkoli prej. Zato so se želeli z naslovom »Still Life« pozabavati na račun vseh tistih, ki so jim nenehno napovedovali prezgodnjo osmrtnico, pa tudi na račun fenomena, da človek, kljub številnim ognjevitim poskusom, še vedno ni zbrisal svoje vrste z zemeljskega obličja. Po travmatičnem zaključku »Godbluff« turneje, leta 1975, ko so se komajda uspeli vrniti živi iz Italije, saj so doživeli bližnje srečanje s pobesnelo, politično obolelo drhaljo, so se člani VDGG vrnili v studio, kjer so se lotili snemanja petih novih skladb, katere so nato našle svojo pot na »Still Life«.

Polovica kompozicijskega dela je bila tedaj praktično že skorajda opravljena, saj sta bili skladbi »Pilgrims« in »La Rossa« ustvarjeni že v obdobju snemanja »Godbluff«, tako da sta obe potrebovali samo še nekaj dodatne 'obdelave'. Prva sprememba, ki je bila na »Still Life« zvokovni produkciji kar precej očitna, vendar bi se jo le stežka označilo za dramatično, je bila Hammillova večja interakcija na mestu električnega kitarista, potem ko je potreboval kar nekaj let, da se je privadil na vlogo ritem kitarista, saj sta bila poprej njegova najljubša inštrumenta predvsem klavir in akustična kitara.

Petrove nepredvidljive kitarske improvizacije, v nasprotju s z njegovim osupljivim ter povsem unikatnim vokalnim talentom, niso bile kakšne velike mojstrovine s strogega tehničnega stališča, še posebno ne v primerjavi z nekaterimi kitarskimi mojstri progresivnega rocka, vendar so se odlično ujemale z Bantonovimi epskimi orglarskimi pasažami, Jacksonovimi divjimi pihalnimi juriši ter Bantonovimi neusmiljenimi bobnarskimi kanonadami. Tovrstna kombinacija je bila ključna za zmagovito formulo, ki je tudi iz »Still Life« naredila še eno v nizu nepozabnih VDGG mojstrovin, katerih se je do leta 1976 nabralo že za štiri 'primerke'. »Still Life« je epsko, srhljivo, temačno, predvsem pa pretresljivo ambientalno popotovanje po najbolj mračnih in zapletenih meandrih človeških možganskih nevronov, kar odlično simbolizira sama naslovnica tega fantastičnega albuma z Lichtenbergovo figuro elektrostatičnega valovanja, katerega je povzročil Van de Graaffov generator.

Prva »Still Life« skladba, »Pilgrims«, ponuja, za običajne VDGG razmere, relativno umirjen uvod v album, vendar vsebuje tudi veliko smisla za epiko in tragiko, se pravi ključna ambientalna elementa, ki sta se v VDGG zimzelenih velikokrat medsebojno dopolnjevala. Skrivnostna atmosfera, katero izoblikuje Hammillov poetični vokalni pristop ter karseda subtilna orglarsko-saksofonska naveza, poslušalca popelje na epsko romanje med postapokaliptične poljane 'krasnega novega sveta' iz najhujše kolektivne nočne more. Sčasoma mojster kameleonskih vokalnih manir z asistenco treh prekaljenih inštrumentalističnih tovarišev poskrbi za epski in dvigujoči refren s pomočjo katerega zasije močan trak svetlobe v mračno dolino vsesplošnega človeškega razdejanja.

Mračno vzdušje dobi razmah na pretresljivi naslovni skladbi, se pravi na »Still Life«, kjer mojster Hammill, sredi večne polemike o nesmrtnosti, vnovič prekosi samega sebe pri svojem specifičnem vokalnem kameleonstvu. Uvodni del, kjer prevladuje sakralni zvok Bantonovih orgel ob Petrovi 'mučeniški' vokalni izpovedi, zveni skorajda elegično. Po prebrisanemu prehodu nastopi temperamentna, mračnejša sekcija, kjer ne manjka razburkanih orglarskih in saksofonskih variacij, medtem ko Peter nenadoma ubere agresivnejši pevski pristop, katerega odlično podpirajo Evansovi jazzovsko obarvani zamahi po bobnarski postavitvi.

King Crimson so opozarjali na rastoči anarhizem v svojem briljantnem inštrumentalu »Red«, medtem ko so se člani VDGG dotaknili italijanske anarhične scene sedemdesetih let (ter bližnjih srečanj z njo) na umetnini z naslovom »La Rossa«. Ta izjemno temperamentna skladba, ki vsebuje številne srdite vokalne izbruhe v režiji karizmatičnega pevskega 'gromovnika', je utemeljena predvsem na srditih spopadih med orglarskimi in saksofonskimi pasažami, katere sekajo divje bobnarske kataklizme. Epsko in obenem mračno vzdušje se stopnjuje iz minute v minuto, kar sicer velja za celoten »Still Life«, ki je imel veliko večji vpliv na zgodnjo težkometalsko sceno in punk kot pa bi si večina utegnila predstavljati.

Od vseh skladb na »Still Life« je »My Room (Waiting For Wonderland)« tista, ki morda še najboljše zaobjame Hammillovo filozofijo in vizionarski pogled na svet, ki se lahko bere tudi kot opozorilo vse bolj zblojenemu človeštvu, katero nezadržno drvi svoji pogubi nasproti. Elegantne saksofonske in klavirske pasaže spremljajo Petrov elegično začinjeni pevski preobrat, kar v sozvočju izoblikuje nadvse prijeten motiv. V nadaljevanju si Jackson vzame tudi nekaj več prostora za svoje duhovite saksofonske improvizacije, medtem ko Hammill marljivo neguje svoj skorajda 'angelski' vokalni pristop.

Epska mojstrovina »Childlike Faith In Childhood's End«, ki namiguje na otroško naivnost do veselja ob čimprejšnjem prehodu v odraslost ter veliko razočaranje, ki nastopi v večini primerov, potem ko je že prepozno, kot tudi na to, da večina ljudi, po (uradnem) vstopu v odraslo dobo, ostane na otroški mentalni in duhovni stopnji razvoja, predstavlja ambientalni in poetični vrhunec celotnega »Still Life«. Duhovita saksofonska improvizacija odpre pot dvigujočemu in epskemu motivu, katerega spretno izoblikuje vnovič kameleonsko razpoloženi gospod Hammill, ki s svojim petjem nenehno prehaja med peklom in nebesi.

Epski refren zveni kot končno razodetje in obenem bridko svarilo človeštvu s strani tega vselej čuječnega poeta postapokaliptike. Čeprav vseskozi prevladuje mračna atmosfera z divjimi inštrumentalnimi variacijami ter 'gromovnikov' glas kar razganja od silnega srda nad podivjano in bolno človeško vrsto, pa genialno besedilo vseeno ponuja upanje in krhko možnost odrešitve za vse tiste, ki še niso popolnoma zabredli v kremplje politike, duhovščine in 'prostega' trga. To je razvidno tudi iz zmagoslavnega zaključka tega veličastnega epa, ki še vedno ostaja eno ključnih VDGG del.

V času, ko je progresivni rock dosegel zenit svoje priljubljenosti, so bili Van Der Graaf Generator še vedno na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. »Still Life« je bil eden kreativnih viškov klasične VDGG postave, ko se je njihova glasba vrhunsko stapljala s sporočili posameznih skladb in je imela resnično moč, da bi lahko spreminjala vse bolj kaotični svet, ki je začel že tedaj pospešeno drveti proti apokalipsi. Žal se je velika ustvarjalna magija znotraj klasične VDGG postave že istega leta kot je bil izdan »Still Life« vse bolj krhati, vendar ne preden so posneli prav tako odlični »World Record« (1976), ki je dolgo časa veljal za njihovo poslednje dejanje.