Moore, Gary: Still Got The Blues

Nekoč prva kitara Irskih trubadurjev Thin Lizzy Gary Moore, se po desetletju igranja heavy metalskega bojevnika na začetku 90tih vrne nazaj h svojimi bluesovskimi koreninami. In to v velikem slogu. Still Got The Blues je verjetno njegovo najveličastnejše delo, vsekakor pa komercialno najuspešnejše. Prelep prikaz kitaristove čutnosti in neverjetnega smisla za razumevanje močnih melodij, ki blues glasbo samozavestno popelje v novo razvojno obdobje. Moore za to zahtevno nalogo zbere zavidljivo moštvo glasbenikov, med katerimi gre izpostaviti mojstre kot do Don Airey, Nicky Hopkins, Brian Downey, Bob Daisley, Albert Collins, George Harrison ter seveda nepozabna starosta bluesa Albert King, za katerega predstavlja Still Got The Blues tudi enega poslednjih studijskih nastopov. Still Got The Blues je album ki ima praktično vse kar dober album potrebuje; odlično izvedbo, ki ob še boljši produkciji poslušalcu vabljivo oriše številne smeri, v katere ga lahko pelje. Predvsem pa album krasi emocionalna atmosfera, močno prepojena s neverjetno energijo stalno javkajoče Mooreove kitare, ki nas s svojim pristopom prepričuje, da le ni samo še eden v vrsti hitroprstih ter nažigaških dolgočasnežev.

Na sprehod v modrini nas Moore najprej povabi s optimistično Movin' On, klasično boogie rock zadevo, idealno za navdušenja poln začetek poti. Ta pot pa je vseeno polna težav, saj na njej že kmalu srečamo staro znanko Oh, Pretty Woman, kateri družbo dela gospod King. Sploh verjetno ena boljših verzij vseh časov, za kar se gre zahvaliti izvirni ter duhoviti Albertovi in Garyevi medigri, kjer se križata stara in nova šola kitarskega bluesa. "Borba" enostavne Albertove kuhinje s tipičnimi Moorovimi vragolijami! Naslednja energijska bomba je Walking By Myself, tipična blues rock razgibanka, začinjena s kančkom erotičnosti, kjer postane sleherna diskusija o Moorovem izvajalskih sposobnostih popolnoma brezpredmetna. Identično sliko, vendar tokrat v popolnoma drugačnih barvah, daje naslovna skladba, katere uvodna tema je roko na srce močno sposojena pri Parissiene Walkways Phila Lynotta. Vsemu navkljub je Still Got The Blues stvaritev za vse večne čase, skladba, ki je po dolgem času blues vrnila na vrhove svetovnih glasbenih lestvic. Za kar smo ji lahko le neskončno hvaležni.

Malo Teksaškega pridiha Moore doda s energijo Texas Strut, ki nam kitarista ponovno predstavi v dotedaj nepoznani podobi. Njegov "red neck" pristop tu resnično deluje umetno in neiskreno, kar pa fantu konec koncev, vsem tistim čudnim "hau, hau, hau" navkljub, tudi ne gre zameriti. S povratkom v domače vode Too Tired ter King Of The Blues se Gary ponovno udobno namesti tam, kjer mu je pravo mesto, v starem dobrem blues rocku. Za še en popoln preobrat, in po mojem mnenju najboljši trenutek albuma, poskrbita umirjeni ter utrujenosti polni As The Years Go Passing By in Midnight Blues. Če se vam kdaj po še posebno slabem dnevu zdi, da bi bilo najbolje vse skupaj poslati h vragu, potem sta omenjeni skladbi kot nalašč za vas. Predvsem slednja, spet močno posnemajoča stopinje Alberta Kinga, deluje kot balzam za od vseh težav utrujeno telo. Slikovit prikaz mešanja bolečine in upanja, tako dobro poznanega slehernemu posamezniku. Sledi Harrisonova That Kind Of Woman, ki jo lepo nadgradi že kar prevečkrat obdelana All Your Love Otisa Rusha. Za konec nam Moore pripravi še zelo dobrodošlo priredbo Greenove Stop Messin' around, ki dokončno postavi krono tej zelo uspešni prezentaciji električnega bluesa 90tih let.

Gary Moore je s Still Got The Blues predstavil popolnoma nov pogled na svoje kot na delo starejših bluesovskih mojstrov, s katerim je v svoji mladosti odraščal. Popolnoma zrel glasbeni pristop, ki nam ga na albumu kaže, govori o glasbeniku, ki nima problemov z razumevanjem najpomembnejših oz. temeljnih dejavnikov, ki so predpogoj za ustvarjanje kvalitete. Zato ne čudi, da Still Got The Blues danes stoji kot eden najboljših blues rock albumov vseh časov.