Dve skladbi na albumu sta bili celo daljši od sedmih minut, kar je bila brez dvoma neobičajna poteza za skupino, ki se je v osemdesetih uveljavila kot snovalka velikih radijskih hitov. Produkcija je tokrat postala za malenkost trša, sintetizatorske teksture manj povoščene kot ponavadi in klasično rockerska komponenta, sloneča na ekspresivnih kitarskih frazah, nekoliko bolj očitna. Filharmonični orkester pod vodstvom Andrewa Powella je tokrat komajda zaznaven, a tam kjer dobi priložnost se resnično izkaže. Woolfsonovih ljubezenskih balad ni bilo več zaslediti pa tudi njegovega vokalnega prispevka je bilo samo za vzorec, kar širši publiki in večini radijskih postaj, lačnih hitov, prav gotovo ni bilo po godu. Kar nekoliko ironično je, da je bil "Stereotomy" v glasbenem smislu boljši album od predhodnika, a komercialno občutno manj uspešen.
Naslov albuma in koncept je tokrat izviral iz klasičnega dela Edgarja Allana Poeja, Morilci iz ulice Morgue, kje je beseda stereotomija označevala podobe, sestavljene iz različnih vzorcev. Pri tem gre za metaforo, kako različne slavne osebnosti (glasbeniki, igralci, itd) s pomočjo 'mask' oblikujejo svojo javno podobo, glede na najnovejše trende.
Naslovna skladba je nadvse posrečen art rockovski trampolin na katerem se skupina v enaki meri poigrava z elektronskimi tolkali, ambientalnimi sintetizatorskim zaledjem in potentnimi kitarskimi frazami nad katerimi bdi energični vokal dolgoletnega sodelavca Johna Milesa. Woolfsonov spremljevalni vokal ustvari imeniten kontrast. "Bejaoulis" s Chrisom Rainbowom (ex-Camel, Runrig) v vlogi glavnega pevca je še najmanj posrečena stvaritev na albumu. Pravzaprav je kar nekoliko dolgočasna, saj je za malenkost preveč zabeljena z anahronizmi osemdesetih kot je denimo repetativna, sintetična ritem linija pa tudi spremljevalne vokalne linije tokrat niso izpeljane preveč navdušujoče.
Toliko bolj se je TAPP posrečil inštrumental "Urbania", ki prav gotovo sodi med najboljše inštrumentale v njihovi zgodovini. Razmerje med subtilnimi kitarskimi pasažami v domeni Iana Bairnsona in ambientalni sintetizatorskimi teksturami je lepo uravnoteženo in naslonjeno na dovolj razgibani ritmiki, da kompozicija še dandanes zveni zanimivo. Nekaj jazzovskega šarma pa pridoda tudi saksofon. Nikakršno presenečenje ni, da je "Limelight" ena izmed najlepših TAPP balad za kar je najbolj zaslužen gostujoči vokal legendarnega Garya Brookerja (Procol Harum). Slednji je bil več kot odličen nadomestek za to pot odsotnega Colina Blunstonea (ex-Zombies, Argent).
AOR antem "In The Real World" je ena redkih stvaritev na albumu z dobrim komercialnim potencialom. Kadar TAPP zaplujejo v bolj rockerske vode se vokal Johna Milesa izjemno učinkovito poda ob Bairnsonovih kitarskih mojstrovinah. "Where's The Walrus" je več kot sedem minut dolg inštrumental na katerem klaviaturisti ob pomoči energičnih kitarskih pasaž in saksofona dobijo priložnost, da ustvarijo ambientalno veličastje, ki na trenutke zveni že skorajda kot podlaga za kak film ali dokumentarec. Ritmični utrip skladbe nekoliko spominja na "Welcome To Pleasure Dome" v tistem času hiper popularnih Frankie Goes To Hollywood. Ta slikovita kompozicija je skupini leta 1987 prinesla celo nominacijo za grammya v kategoriji najboljši rockovski inštrumental z orkestrom.
Power balada "Light Of The World" je brez dvoma najboljša, osrednja stvaritev albuma za kar je to pot najbolj zaslužen fenomenalni Graham Dye (Scarlet Party), katerega barva glasu precej spominja na legendarnega Johna Lennona. Nežna, na klavirju izgrajena melodija se zelo dobro prepleta z dramatičnim refrenom, medtem ko mogočni simfonični aranžmaji in večglasja še izpostavijo vsesplošno veličastje te brezčasne klasike. Na koncu albuma se nahajata še dva po eno minuto dolga inštrumentala, "Chinese Whispers" ter "Stereotomy Two" na katerem se vnovič ponovi osrednji motiv naslovne skladbe. To še nekoliko poveča konceptualno komponento albuma, ki se je sicer še najbolj poudarjena skozi nenavadno naslovnico.
Na "Stereotomy" so The Alan Parsons Project nenadoma opustili lov za radijskimi hiti ter se delno vrnili k svojim koreninam. Končen rezultat je bil eden njihovih najbolj prezrtih izdelkov, katerega prava vrednost se je pokazala šele mnogo let kasneje. "Stereotomy" ne vsebuje velikih hitov, a gre za to za enega najbolj temperamentnih in razgibanih izdelkov v povesti art rockovskih velikanov, ki originalno svoje pote niso začeli kot zbiralci radijskih hitov. Parsons in Woolfson sta se po izidu "Stereotomy" morala sprijazniti z dejstvom, da je ime njune skupine počasi začelo izginjati z lestvic najbolj prodajanih in najbolj predvajanih plošč, a sta nekako zmogla dovolj moči in solidarnosti, da sta do konce osemdesetih ustvarila še dva zelo solidna skupna studijska projekta.
na vrh