Uda Dirkschneideja ni treba posebej podrobno predstavljati. Le kam so šla zadnja tri leta? Toliko stvari se je za moža, ki slovi kot nekdanje prvo grlo velikih Accept in večno zapriseženega vodjo svoje zasedbe U.D.O, v tem času zgodilo. Zadnji album skupine U.D.O. je izšel namreč pred tremi leti, še v letošnjem poletju pa je legendarni kričač s svojo skupine U.D.O., a pod imenom Dirkschneider, zaključeval zadnje nastope na poletnih festivalih. Na teh turnejah so U.D.O., preimenovani začasno v Dirkschneider, izvajali striktno le Accept material. V novih intervjujih in izjavah pa je le tudi uradno pricurljalo na dan, da morajo biti Udo in njegova dva nekdanja Accept pajdaša (Hoffmann, Baltes), kar konkretno sprti, a to je že druga zgodba.
Zakaj tak faktografski uvod. Nobeno presenečenje, kaj šele spoznanje, ki bi zamajalo zemeljska pola, ni več, da je glasba skupin Accept in U.D.O. tesno povezana. Ne le zgodovinsko, pač pa slogovno. Kdor posluša Accept, posluša U.D.O (in obratno). Drugače ne gre, v kolikor ste ljubitelj stare šole metala. A »Steelfactory«, ki je izšel konec letošnjega avgusta, še posebej strupeno vleče na nekatere kitarske fraze markantnejših skladb Accept kariere. U.D.O. so se v zadnjih treh letih konkretno resetirali. Sproščenosti in zabave, ob seriji nastopov pod imenom Dirkschneider, jim res ni manjkalo. Energetske silnice so v ekipi odlično razporejene in idej ter kreativnega medsebojnega kemičnega učinkovanja zato kasneje v studiu ni manjkalo. Če se človek obdregne zgolj ob novo Make the Move, kaj hitro ugotovi, da ne le naslov skladbe, pač pa sama vodilna kitarska fraza, neverjetno povleče na rif Accept klasike Midnight Mover. Dejansko se je izvajanje Accept materiala po Dirskchneider turnejah, navzelo kasnejšega komponiranja nove U.D.O. glasbe za album »Steelfactory«. To je dejstvo. Če brskamo dalje po albumu, naletimo malo naprej npr. na Rising High, ki znova podobno, ne le po naslovu, pač pa po rifu in refrenskem napevu, nepovratno prikliče Accept rif skladbe Aiming High. One Heart One Soul in ter Blood On Fire nosita pravzaprav identična vodilna kitarska rifa. A če poseduje prva v nadaljevanju zlasti bombastični refrenski napev, se druga zavihti v predrefren naravnost zlovešče in v mračno nadaljevanje, v katerem popolno zmaga Udov markantni vrisk!
Da se ne vrtim okrog ene in iste zadeve predolgo. Te rifi, ki jih slišite na »Steelfactory« lahko označimo, kot najboljše rife, ki jih Accept nikdar niso posneli v osemdesetih. Toliko komponistične kompatibilnosti namreč vlada v ustvarjanju obeh skupin. Vendar je to dejstvo, ki spremlja Udovo solo kariero že od druge polovice osemdesetih dalje in Einsteina tule res ne gre odkrivati. Kar vedno, znova prepriča tudi novi album. In tokrat toliko bolj, saj je triletna pavza bila izjemno dobrodošla. Prinaša namreč kopico izvrstnih skladb. Če so prejšnji U.D.O. albumi zaradi prekratkih časovnih intervalov, v katerih so izhajali, v kredibilnosti trpeli zavoljo »manj spretno pakirane reciklaže« uporabljenih rifov, pa pravzaprav »Steelfacotry« ne poseduje niti ene šibke točke, ne momenta in »reciklira« že povedano, mnogo bolj spretno in pretkano, kot njegovi studijski predhodniki. Predvsem izkaže Udo z ekipo svojo spretnost aranžiranja v točkah srednje hitrega tempa (A Bite Of Evil, In the Heat of the Night, obe sta vrhunca albuma, pa pred koncem Rose in the Desert). Na repu se nahaja nova izvrstna balada My Way, kjer Udo očara z rabo naravnega tena svoje barve glasu. Sicer pa mož, ki je konkretno zabredel v srednja šestdeseta, besno tuli in vrešči. Z nezmanjšano močjo in to je tisto glavno, ki drži možakarjev kredibilnost čvrsto na sceni. Skozi dekade ni izgubil trohice moči na vokalu. Tudi srboriti klofutarji so tu! Uvodna Tongue Reaper ter Eraser proti koncu, vam odkrhneta črepinji!
Udo in ekipa so izjemno izkušeni. Na tem albumu vse stoji kot mora, vključno z vsemi mid-eight pasažami in fantastičnim soliranjem. Bas linija nenasitno koplje in trga (Hungy And Angry) preko albuma, Udo pa kot povedano. Vrešči kot peklenšček, prava žival. Album je odigran in posnet z neverjetno potenco in kipečo strastjo. To toliko bolj fascinira, saj je za Udom neverjetno dolga in plodna kariera, ko bi lahko mož mirne duše lahko oznanil glasbeno upokojitev. A z vnemo, ki jo izkazuje ter komponistično kreativnostjo, upajmo da še dolgo ne bo prišel na to idejo. Bil bi greh.
Odličen novi U.D.O. album torej! Tako, kot mora biti. Še več. Glede na prvotne zahteve in pričakovanja do skupine, celo boljši.
Pozor. Feni preverite tudi obe posebni »količinsko omejeni« izdaji. Za evropski in japonski trg. Tudi dodatne skladbe so namreč izvrstne. Za japonski trg se nahaja na albumu, kot bonus komad, še What A Hell Of A Night, ki je neverjetno posrečen »rock’n’roller«, razvit iz durovske lestvice in bi brez težav lahko zastopal eno izmed vodilnih skladb novega albuma (tako je to, ko se njegovemu stvarniku pretakata po ožilju Accept rifa Burning in I Am A Rebel).
na vrh