Saga: Steel Umbrellas

"Steel Umbrellas" je dober primer tega, kako lahko nenadna potreba po lahkem in hitrem zaslužku obrodi polovičarski izdelek, ki ni vreden dotedanje glasbene zapuščine skupine. Odgovor na vprašanje, kako so legendarni kanadski art rockerji Saga v enem letu po odličnem "The Security Of Illusion" (1993), enemu izmed svojih najboljših izdelkov s katerim so navdušili veliko večino svojih ljubiteljev, ustvarili tako nerazumljivo šibek in neprepričljiv album, leži v vonju bankovcev pa tudi preizkušanju novega studia. Projekt že od vsega začetka ni bil zastavljen kot regularen Saga album in nekateri še danes na njega gledajo s tega zornega kota ter s tem poskušajo vsaj nekoliko omiliti ta več kot opazen kreativni padec. Skupina je namreč tistega leta dobila nadvse mamljivo ponudbo, da bi posnela filmsko glasbo za kratkotrajno ameriško akcijsko TV nanizanko "Cobra" z Michaelom Dudikoffom v glavni vlogi (ne sprašujte…res odličen scenarij za popolno artistično katastrofo). Potem, ko so podlegli vonju denarcev in blišču Hollywooda (na srečo prvič in zadnjič v svoji karieri), so se odločili posneti filmsko glasbo, ki bi služila za posamezne dele nanizanke. Na koncu je bil tam uporabljen samo skromen del tega in še to brez vokalov.

Verjetno nobeden privrženec skupine po njihovi uspešni vrnitvi k prog rockovskim izvorom na prejšnjih dveh albumih ni niti malo pričakoval, da se bodo spet vrnili nazaj k popu. Gotovo svojevrsten šok, a še zdaleč ne glavni problem tega albuma saj so v preteklosti že večkrat dokazali, da znajo ustvarjati tudi dober pop. Žalostno, a resnično; večina skladb na albumu zveni kot, da člani skupine ne bi bili popolnoma s srcem pri stvari. Logika denarja je očitno prevladala nad artističnim zagonom in raziskovanjem, ki jih je do tedaj vedno gonil naprej. Elemente prog rocka tokrat ne boste našli niti s povečevalnim steklom, saj na albumu po večini prevladuje pop rock/funk oz. AOR z močnim zvokovnim pridihom 80ih (ponovna obširna uporaba elektronskih tolkal in sintesizerjev…artistična regresija skratka). Negusovi bobni so tokrat skoraj popolnoma kastrirani, Gilmour si ne privošči niti ene omembe vredne solaže na klaviaturah, vse se vrti v srednjem tempu medtem, ko je Ianova kitara v produkciji namerno postavljena bolj v ozadje, da album ne bi zvenel preveč udarno. Celo Sadler tokrat varčuje s svojimi običajnimi zmogljivostmi in se po večini raje drži lahkotnejših, ne preveč visokih ali nizkih leg. Jimov bas se medtem po večini suče po lahkotnih funky ritmih.

Naredili so res vse, da bi zveneli čimbolj preprosto in dostopno širšemu občestvu. Najeli so celo dve ženski spremljevalni vokalistki, da bi zveneli še bolj prijazno TV/radijskim valovom. Patetičnih ljubezenskih balad seveda ne manjka. S popom so se resda pečali že v preteklosti vendar so bili tedaj s srcem popolnoma pri stvari in ustvarili dela, katera so poslušalcu med poslušanjem pustila nek pečat. Na "Steel Umbrellas" pa po vsakem poslušanju ostaja neka velika praznina, saj veliki večini skladb manjka tiste značilne Saga energije. Kljub vsemu gre še vedno za izvrstne glasbenike, ki tudi, ko s srcem niso pri stvari in vse vzamejo bolj kot priložnost za lahek zaslužek, pokažejo, da so mojstri svojih inštrumentov. Zato album ni popolnoma brez svojih pozitivnih iskric. Te po večini predstavljajo redki trenutki navdiha s kakšnimi za njih netipičnimi jazzovski ali funkovskimi ritmi. Žal tiste prave, progresivne Sage ni od nikoder in album se na koncu potopi v morju dolgočasnih, precej enoličnih pop štiklov. Album kot celota zveni kot neka retrogardna zbirka pop klišejev 80-ih in odseva preračunljivo artistično regresijo. Nikoli ne bi verjel, da lahko Saga kdaj zvenijo dolgočasno, a "Steel Umbrellas" je živ dokaz tega. Produkcija je po drugi strani utelešenje perfekcije, kar je ena redkih odlik tega albuma.

Album odpre "Why Not?", ki je soliden art rocker, od vseh del na albumu še najbližje tistim klasičnim Saga in kot tak tudi najboljše delo na njem, čeprav znotraj vsebuje tudi tisti že skoraj klišejski uvodni motiv, značilen za filmske serije 80-ih. Ian, ki je sicer žal potisnjen v ozadje, s svojimi prepoznavno udarnimi rifi in krajšimi solo izleti rešuje album pred popolnim krahom. Tu in tam se najdejo prepoznavne Saga melodije, vendar je vse skupaj preveč mehko in začrtano v pop okvirjih. Besedila so po večini katastrofalna, prav tisti ljubezensko usmerjeni klišeji. "(You Were) Never Alone" je prav taka tipična pop rock stvaritev, ki bi jim morda v 80ih celo prinesla hit, a bi jo bilo pretirano primerjati z njihovimi tedanjimi hiti. Ti nikoli niso zveneli patetično ter so vsebovali neko dozo potrebne potentne energije in eksperimentalizma, česar tu ne zasledim. Že pravo presenečenje je, ko se znotraj sliši zelo dobro kitarsko solažo. "Bet On This" je popolna AOR katastofa s funky ritmom (vse se seveda vrti v srednjem tempu, Negus kot, da bi napol spal za bobni), brezveznim besedilom in ritmičnim ponavljanjem, ki ne vodi nikamor. "Shake That Tree", katerega poje klaviaturist Jim Gilmour, je eden izmed svetlejših trenutkov albuma in primer ene izmed redkih pop skladb na njem, ki se jim je posrečila in ki poslušalca celo uspe hipnotizirati. Zasluga gre predvsem dobremu večglasnemu refrenu (tokrat se spremljevalni ženski vokali nadvse dobro podajo znotraj skladbe), ki je napeljan skozi energičen rif in dobrim ambientalnim zavesam na sintesizerjih.

Žal potem sledi "Password Pirate/Access Code/Password...", ki je ena največjih sintetično-elektronskih polomij, kar so jih kdaj ustvarili in v sramoto skupini (tega si niti v 80ih, ko je bilo še popularno niso nikoli privoščili!). Popolnoma sterilen, sintetičen ritem, kot da bi šlo za ritem mašino, neokusni elektronski zvoki in butasto besedilo. Dober kandidat za eno izmed najslabših stvaritev v njihovi karieri. "I Walk With You" je precej patetična AOR balada. Od Sage nisem vajen, da bi delali takšne patetične balade, a tokrat tudi Michaelov vokal zveni nerazumljivo oropano njegove siceršnje ekspresije, ko se prav sliši, da ni bil s srcem popolnoma pri stvari. Na ponovni izdaji albuma je skupina iz neznanih razlogov zamenjala netipični, a solidni "(Walking) On Thin Ice" s "Push It". Slednji ima obetaven začetek, ki vsebuje nekaj tiste Saga magije, ki se je na albumu pogreša, čeprav ponovno ne gre za njihovo prepoznavno delo. Vseeno vsebuje vsaj nekaj tiste njihove prepoznavne ritmične razgibanosti, vokal je spet tisti "pravi", s srcem pri stvari in znotraj je tudi nekaj nadvse solidnih okraskov na kitari. Eden izmed boljših trenutkov albuma, kjer se pokaže, česa so sposobni, kadar to hočejo. "Steamroller" je precej netipičen, skoraj bizaren funk rock eksperiment, ki na koncu celo izpade solidno. Čisti funk ritem na basu, skladba, ki najbolj ujame "Havaji" duh naslovnice. "Say Goodbye To Hollywood" je še ena romantična balada, tokrat z Gilmourjevim vokalom, ki s svojim "angelskim" glasom, kar dobro paše notri. Precej osladno, a vseeno še nekako prebavljivo. Zaključni "Feed The Fire" je precejšen dolgčas, vedno isti, repetativni motiv, spet tisti funky ritem na basu, ki prevladuje na večini del, brez vezne vmesne naracije in nezanimiv refren. Edino sapico tega, da je Saga v svoji biti prog rock band, ponudi dobra uporaba elektronskih tolkal v srednjem delu.

"Steel Umbrellas" predstavlja velik artistični padec glede na predhodnika in album, kjer Saga enostavno niso bili tisti "pravi" saj je šlo bolj za ustvarjanje nekega zabavnega filmskega projekta kot pa regularni album (resnici na ljubo le malo rock skupin je posnelo filmsko glasbo, ki bi dobro delovala tudi kot regularni album). "Steel Umbrellas" je daleč od tega, česar je ta skupina sicer sposobna. Na njem ni niti ene skladbe, ki bi lahko nepoznavalca prepričala o tem, da so Saga art in ne pop rock band. Saga so večkrat dokazali, da lahko delajo dober pop, a tokrat je bila ihta po dobrem zaslužku očitno prevelika. Upali so, da bodo doživeli velik komercialni uspeh in večjo prepoznavnost vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Številni fani so bili razočarani in album je na koncu doživel slabo prodajo. Če niste fan ali zbiratelji se albumu na široko izognite saj je daleč od običajnih Saga standardov. Naslovnica še najboljše ujame splošen duh tega albuma, saj slednji doseže še največjo učinkovitost kot dopustniški rekvizit. Tedaj je med drugim lahko priročen za igranje frizbija na plaži, ki bo morebitni osebi, podobni tisti z naslovnice, gotovo veliko bolj zanimiv kot pa njegova zvočna vsebina.