Zdi se, da je slovenska metal scena v zadnjem času oživela in se razcvetela bolj kot kdajkoli prej. Na slovenskih tleh se je odvilo lepo število koncertov tujih (legendarnih) bendov, izdanih je bilo nekaj odličnih domačih metal plošč in praktično ni več tedna v katerem se ne bi zgodila vsaj dva metal koncerta. Še mnogo bolj pa nam je lahko v ponos to, da se slovenski metal počasi, a očitno vendarle vztrajno prebija tudi v tujino in da se na slovenski metal sceni dogajajo tudi svari, ki so bile še pred časom nepojmljive. Prvaki slovenskega thrasha so lani tako pri eni največjih neodvisnih metal založb na svetu Metal Blade Records izdali svojo drugo ploščo Coordinates of Confusion, veterani domače metal scene Noctiferia so se podali na odmevno evropsko turnejo z In Flames, Metalsteel pa so Evropo okupirali v družbi legendarnega Jamesa Rivere. A morda še mnogo bolj pomembno je to, da so Metalsteel postavili mejnik slovenski metal sceni (upam, da tudi njenemu nadaljnjemu razvoju) in izdali prvo slovensko live metal ploščo. Dame in gospodje – Steel Alive!
Takega projekta se seveda ne lotiš vsak dan in ko je vendarle čas za njegovo uresničitev mora biti ta izvedena najmanj 100 odstotno. Dekle in fantje iz Metalsteel, ene najdlje neprekinjeno delujočih metal zasedb pri nas, so se tega zavedali in k projektu koncertnega albuma pristopili skrajno resno. Dobro so se zavedali, da to pač ne more biti še eden v vrsti koncertov in so zato ponudili setlisto na kateri se je poleg obveznih hitov znašla tudi marsikatera starejša, redkeje slišana klasika. Tako dober del vročičnega koncerta, ki se je odvil lanskega junija v MC Jedro v Medvodah, predstavljajo klasike z albumov Usoda in Taste the Sin, poseben pečat pa izvedbi trojčka himen s prvenca Usoda doda prvotni vokalist Alex Škofljanec (danes Negligence). Njegov nižje intoniran vokal se tako odlično poda k himni benda Novi svet, še bolje pa k skoraj thrashersko agresivno Conquerors. Alex je po odhodu iz Metalsteel pošteno mutiral in cvilečega »Alvin in veverički« vokala z Usode pri njem ni več slišati, se je pa globlji, surovejši Alex toliko bolje izkazal v navezavi z Benyjevim višje zvenečim vokalom v fantastično dvoglasno odpeti baladi Usoda sveta. To, da so dekle in fantje v desetih letih po dolgem in počez obredli slovenske odre se jim močno pozna, saj so na odru povsem uigrani, suvereni in brezkompromisni. Beny je dober frontman, ki poleg dobrega a la Kai Hansen vokala obvlada tudi vmesne nagovore in koketiranje s publiko (poleg njega pa tudi Rok in Matej!), zlahka pa mu letijo prsti po strunah. Z Rokom tvorita fantastičen kitarski dvojec, ki si lepo podaja učinkovite riffe in supersonične solaže – večkrat pa se jima kot tretji »kitarski« član pridruži še vročična publika in »odpoje« kitarske linije. Pravzaprav je publika na Steel Alive kar spoštovanja vreden peti član benda, ki pod odrom spremlja vsako linijo, vsak verz in vsak refren, energija pa iz te petčlanske heavy metal pošasti bruha kot ognjenik. Živahna, razposajena, energična in hvaležna publika od prvega do zadnjega komada preglasuje Metalsteel in tako poskrbi za pristen občutek prisotnosti na koncertu. Končno bend, ki se zaveda, da je dobro slišna publika nujnost live posnetka! Znova je v ospredju tudi odtrgano basiranje Mateja Sušnika, ki svoje prste za šalo sprehaja po strunah in skrbi za dinamične, razgibane in »groovy« bas linije, »Ace of Bass« pa še enkrat upraviči status enega boljših slovenskih basistov z odpuljeno solažo v Noči strasti. Zvok je tako tudi po zaslugi nižjih linij izjemno poln, a hkrati kristalno čist, jasen, predvsem pa živ in dinamičen ter te tako zlahka pahne naravnost v vročo dvorano MC Jedra. Skozi devetnajst odigranih komadov (med katere je vštet tudi devetminutni »medley« Darkrca/Svoboda/Črni raj) Metalsteel znova uspejo dokazati, da jih je zlahka moč šteti za enega izmed stebrov slovenske metal scene. Svojega favorita bo izbral vsak sam, a mednje gotovo spada čudovita predstava prelepe, grenkobno-sladke, pretresljive balade Topla je smrt, ki jo v čutnem duetu izvrstno izvedeta Matej in Daša, njen popolni antipol pa predstavlja rušilna »tiča vun« Motörhead klasika, ki jo presenetljivo agresivno in čisto po Lemmyjevo odlaja Beny. Steel Alive se lahko z odličnim zvokom, fantastičnim odzivom zveste publike in tehnično izpiljenim vrhunskih nastopom benda zlahka kosa s tujimi koncertnimi posnetki - s to razliko, da je Metalsteel v majhni dvoranici uspelo ustvariti vzdušje, ki običajno zahteva kolosalne koncertne dvorane.
Steel Alive je dokaz točno tega, kar trdi naslov. Metalsteel so še kako živi in očitno neuničljivi kot jeklo! Prva slovenska live plata je že sama po sebi spoštovanja vreden uspeh, izvedena na tako dober način pa nekaj na kar lahko tako bend kot njegovi feni gleda(m)(j)o s ponosom. Lahko 10. obletnico delovanja še kako lepše obeležiš kot z izdajo prvega slovenskega metal koncertnega albuma?
na vrh