Če je kaj, kar je bilo v preteklosti mogoče očitati slovenski metal sceni, je bilo to zgolj pomanjkanje (žanrske) raznolikosti. Thrash in black metal sta bila na naših tleh vedno močna, medtem kot so bili ostali žanri metala slabše zastopani. Tudi to pa se k sreči spreminja in k porastu raznolikosti slovenskega metala so med drugimi pripomogli postojnski heavy/speed metal manijaki Vigilance, še toliko bolj z izdajo debitantskega EPja Steeds of Time. Vigilante je po razpadu svoje prejšnje zasedbe Rager okrog sebe zbral Gilian Adam, na Steeds of Time pa so se podali v vode heavy in speed metala ter melodike New Wave of British Gigo Heavy Metala.
Na EPju Vigilance resda ne izumljajo tople vode, za kaj takega bi ga morali izdati pred kakšnimi dvajsetimi, tridesetimi leti, ko so bili njihovi vzorniki Iron Maiden, Tank in Angel Witch, približno istih let, a kljub temu Steeds of Time zveni sveže in eksplozivno. Glasbe in tematike so se Vigilance namreč lotili skrajno resno in tako ne zvenijo kot nekakšna »parodija« heavy metala osemdesetih kot to uspeva bendom tipa White Wizzard, Fury UK in Skullfist. Ravno nasprotno Vigilance svojo energijo napajajo na koreninah melodije NWOBHM bendov kot so Iron Maiden in Tank ter agresiji in surovosti zgodnjega speed metala z Venom in Motörhead na čelu. Vseh pet skladb je temu primerno hitrih, razgibanih, polnih živahnih riffov, kričečega vokala, vratolomne hitrosti in »vintage« NWOBHM melodike. Pohvaliti gre predvsem odlično spisane in v skladbe umeščene riffe in solaže izpod prstov kitarskega dvojca Gilian Adam/Jakob Rejec , ki v sebi brez večjih težav ujamejo esenco prvega vala speed in heavy metala. Na moje veliko veselje fantje niso pozabili na bas in v tej vlogi se resnično izkaže Anže Stegel, ki z galopirajočih rožljanjem basa poskrbi za razgibanost in izvrstno prepletenostjo s kitarskimi riffi. Ta nesveta trojica je v največji meri odgovorna za to, da Vigilance na trenutke zvenijo kot ogromen hommage Iron Maiden (dobe Iron Maiden in Killers plošč) in čeprav teh trenutkov ni v preobilju bi vseeno veljajo premisliti o nekoliko večjem izogibanju po zapuščini velikih. Ne pravim, da epska The White Horde o potomcu Gengisa Khana, ki spomni na Phantom of the Opera zveni slabo, daleč od tega, le slišati je, da je EP prepojen z ogromnim potencialom za zgolj Vigilance lasten heavy metal. Če na hitro preletiš Steeds of Time pa prav tako ne bi škodila večja raznolikost med posamičnimi komadi, ki so vsak zase poglavje polno napetosti, a zaradi nekoliko prevelike podobnosti med njimi ta eksplozivnost celotne knjige rahlo zbledi. Pred kratkim izdani single Behind the Cellar Door je bojazen, da bi se Vigilance začeli ponavljati sicer povsem razblinil. V izdatnejši meri velja tako v prihodnosti še dodatno izkoristiti Rejčev vokalni potencial, Gilianov smisel za pisanje riffov, razgibanih struktur in premišljenih besedil (ki se tematsko dotaknejo vojne, okultnega, kamikaz in zgodovine ) ter tehnično odlično inštrumentalno podkovanost vseh štirih članov, predvsem pa odpraviti največjo hibo Steed of Time – slabotno produkcijo, ki ne pusti glasbi, da bi se med inštrumentalnimi pasažami povsem razživela in eksplodirala.
Kljub nekaj začetnim pomanjkljivostim je Steeds of Time izdelek, ki bi bil, če bi knjigo metala odprli na poglavju NWOBHM/speed/heavy metal, vanj zapisan z zlatimi črkami. Čeprav so Vigilance trdno zasidrani v »arhivski« žanr (ki bi mu nekateri najraje namenili prezgodnji grob) jim uspe svojo vizijo predstaviti avtentično in iskreno, predvsem pa je vseh 19 minut EPja krivih za »heavy« heksenšus.
na vrh