Camel: Stationary Traveller

"Stationary Traveller" je bil poslednji album Camel preden so se ti za skoraj sedem let odpravili na nepričakovan "počitek" zaradi tožarjenja z nekdanjim menedžerjem. Kdor je upal, da bodo Camel po "The Single Factor" (1982) nehali prilagajati svoj zvok takrat še svežim digitalnim tehnologijam se je uštel. Album je zaradi tega tipičen produkt svojega časa in čeprav je opazno ambicioznejše zastavljen album kot njegov predhodnik saj nosi koncept o življenju v med hladno vojno razdeljenem Berlinu, tokrat skupini nikakor ne uspe ustvariti še ene konceptualne mojstrove. Avtorica koncepta in besedil Susan Hoover, sicer Andyeva družica, se je s svojim prispevkom izkazala že na odličnem "Nude" (1981) tokrat pa omenjeni koncept, sploh danes ko ni več aktualen, nekako ne uspe najbolje zaživeti skozi posamezna dela, čeprav je celoten utrip albuma precej sentimentalen. Camel so tako kot na "The Single Factor" oddaljeni od svojega klasičnega simfonično in jazzovsko obarvanega zvoka in v tem pogledu bližje art rocku in pop rocku. Kljub temu album predstavlja opazen korak naprej v vračanju k stari slavi; produkcija je nekoliko ostrejša in manj sintetična kot na predhodniku, večina inštrumentalov je prav tako boljše grajenih kot na predhodniku. Prav tako so se naposled odpovedali pehanju za radijskim hitom, kar jim je delalo več škode kot koristi.

Tudi tokrat niso uspeli izoblikovati stabilne zasedbe saj je ta obstala samo do konca turneje ob predstavitvi albuma. Do tega trenutka so bili Camel že brez slehernega dvoma skupina njihovega odličnega kitarista, pevca (občasnega flavtista) in ustanovitelja Andya Latimerja, ki si je kot je očitno na nekaterih delih začel vse bolj jemati k srcu (neupravičene) kritike, da je bil vokal vedno šibka točka skupine. Zato je ponovno na nekaterih delih povabil k sodelovanju Chrisa Rainbowa (The Alan Parsons Project). Na obeh delih, kjer Chris poje skupina najmanj zveni podobna sami sebi saj je Latimerjev vokal brez dvoma nepogrešljiv za prepoznavanje skupine. Latimerju so tokrat priskočili na pomoč odlični nizozemski klaviaturist Ton Scherpenzeel (ex-Kayak, Earth & Fire), basist David Paton (sodeloval je že na prejšnjem albumu) ter bobnar Paul Burgess (ex-10cc, Jethro Tull (kot koncertni član)), ki pa so imeli ne glede na svoj opazen prispevek bolj status priložnostnih glasbenikov. Camel so se ne glede na vse težave okrog stalne zasedbe lepo uspeli prilagoditi novim tehnologijam 80-ih in ustvarili še en kakovosten album, ki bi bil kot plod kakšne druge, medijsko bolj razvpite, skupine gotovo komercialno veliko uspešnejši in opaznejši. Edini nekoliko moteč element za moje pojme je občasen vnos ritem mašine, ki je prej, ne kasneje ni bilo zaznati v njihovi glasbi. To in za tisti čas značilna sintetična produkcija pa vseeno ne ubijeta bistva skupine, ki je že od nekdaj rada iskala pravo ravnovesje med melodiko ter globino in kompleksnostjo zvočnih struktur.

Uvodni inštrumental "Pressure Points" je kratka, a odlična uvertura v album in še eden izmed plodov Latimerjevega kitarskega genija, ki že na začetku zastavi kontrastne elemente celotnega albuma. Njegova na daleč prepoznavna večplastna in melanholična solaža gradi vzdušje na podlagi utripajoče ritem linije in digitalnih klaviatur. "Refugee" zveni skoraj kot popoln AOR v stilu The Alan Parsons Project. Ima nalezljiv utrip in inteligentno strukturo vendar me le redko uspe zares navdušiti saj mu manjka nekega pravega žara, ki sem ga sicer vajen od Camel. "Vopos" predstavlja še en nov ekstrem v glasbi Camel saj se še bolj poglobi v sintetično popovske strukture zabeljene z osvežujočim doprinosom bluesovsko obarvane kitare. Brez dvoma, Latimer je glavna zvezda tega albuma in prav njegov prispevek rešuje čast skupine. Njegove prefinjene solaže pogostokrat naredijo večji učinek k ustvarjanju dobrega vzdušja posameznih del kot večina vokalov na albumu. "Cloak And Dagger Man" s Chrisom Rainbowom na vokalu, ritem mašino, močnim zvokom digitalnih sinthov in hard rockovsko obarvano kitaro je najbližje AORu oz. pop rocku na celotnem albumu in ob njem se bodo obliznili tudi ljubitelji tovrstnih skupin kot so denimo Boston, Journey ali Foreigner medtem, ko se bo marsikateri ljubitelj klasičnega proga ob slišanem prijel za glavo saj skupine to pot skorajda ni mogoče prepoznati. Tudi Latimerjeve izjemno udarne, hard rockovske delnice so razmeroma netipične zanj. Takšnih eksperimentom so se na srečo v prihodnosti izognili. Naslovna skladba je po drugi strani odličen, sanjav inštrumental, kakršnega nobena druga skupina ne zmore ustvariti tako kot to obvladajo Camel in kjer se lahko uživa v mnogo bolj naravnih bobnih kot na večini plošče. V sozvočju s sinthi, ki ustvarjajo romantično in melodramatično vzdušje, ki doseže višek takrat, ko se notri vključi še "jokajoča" kitara predstavlja eden emocionalnih vrhuncev albuma. Po tem višku se skupina znova vrne k svoji bazični formuli. "West Berlin" je zmes melanholičnega refrena in počasnega, monotonega ritma z utripom tipičnim za 80-a, ki vsebuje nekaj zanimivih vložkov na klaviaturah, a mu manjka dodatne inspiracije. "Fingertips" je melanholična, solidna stvaritev, kjer navduši gostujoči prispevek starega lisjaka Mela Collinsa na saksofonu in ki precej vleče na glasbo iz kakega detektivskega filma 80-ih, ko glavni junak zvečer prispe v bar, kjer zamišljeno poseda ob šanku. Sledita dva inštrumentala. Prvi, "Missing", je v celoti plod Latimerjevih rok in gosta Haydna Bendalla na zvočnih efektih. Ima odlično kitarsko solažo in dober klimaks na klaviaturah, ki temelji na precej zaspanem ritmu. Drugi inštrumental "After Words", ki je grajen na Scherpenzeelovem klavirju, ima izjemno melanholičen utrip, ki pa je na žalost v produkciji zmiksan tako nizko, da se ga ob nizki tonaliteti ozvočenja komajda sliši. "Long Goodbyes" je odlična power balada in sentimentalni klimaks celotnega albuma, ki na dober način zaključi album. Čeprav na njem poje Chris Rainbow vsebuje dovolj prepoznavne Latimerjeve kitare in dobrih sinthov, da ne zbledi v nekaj sladkega. Po vzdušju me nekoliko spominja na "Afterglow" kot tudi "Follow You Follow Me" od Genesis, čeprav bi Genesis tistega časa ubijali za tako kitarsko solažo, ki se nahaja v zadnjem delu te skladbe.

"Stationary Traveller" je v celoti gledano vendarle zelo soliden in nadvse poslušljiv album, ki ima številne dobre trenutke in pomeni napredek glede na za standarde skupine dokaj povprečni "The Single Factor". Sploh če se ne obremenjujem z njihovimi deli iz 70-ih lahko rečem, da je ta album celo nekoliko podcenjen v primerjavi s takratnimi deli nekaterih njihovih glasbenih vrstnikov in da so Camel boljše prestali za prog rock povečini mračna 80-a kot pa večina njihovih sodobnikov saj so namesto, da bi se smešili izbrali nekakšno srednjo pot med progresivo in popom. Svoj zvok so modernizirali, vendar ne do te mere da bi pustili na cedilu svoje bistvo kot so to storili denimo Genesis. Žal albumu primanjkuje tiste inspiracije in žara, ki je sicer tako značilen za skupino. Večina ljubiteljev progresivnega rocka ne bo zamudila nič, če ga ne bo slišala, za pravega fana skupine pa bi bila napaka, če ga ne bi imel v svoji zbirki. Kot za večino dobrih albumov tistega časa je tudi všečnost "Stationary Traveller" pogojena predvsem na na tem ali poslušalca ne moti mehanični mnimalizem ritem linije in plastična produkcija.