Premiata Forneria Marconi (PFM): Stati Di Immaginazione

Legende italijanskega progresivnega rocka so v preteklosti, predvsem prvi polovici 70-ih, izdali številne mojstrovine, ki so obenem tudi za dolgo časa ostale nedosegljiv standard, kateremu se niti po dveh desetletjih niso uspeli povsem približati. V 80-ih in 90-ih so sledili po večini bolj ali manj sila povprečni studijski albumi in že se je zdelo, da bodo Premiata Forneria Marconi (ali, če vam je lažje PFM) ostali zapisani kot legende, ki se v današnjih časih preživljajo zgolj prek dediščine nekdanje veličine, ko se v mojih rokah znajde njihov najnovejši studijski izdelek. Že po dveh poslušanjih je sledila nadvse prijetna ugotovitev, da je "Stati Di Immaginazione" z lahkoto eden njihovih najboljših albumov, ki niti ni tako oddaljen od njihovih največjih mojstrovin kot sta "Storia Di Un Minuto" (1972) ter "Per Un Amico" (1972). Z nič manjšim zadovoljstvom lahko sklenem, da gre za eno najboljših izdaj progresivnega rocka, ki so izšle v letu 2006. Prav neverjetno je ugotoviti, da Premiata Forneria Marconi v 21. stoletju doživljajo nov preporod in da so naredili še en zrelostni korak naprej v razvoju svoje glasbe, kar se ni zgodilo že vsaj od konca 70-ih.

PFM so odkar jih je (ponovno) nepričakovano zapustil klaviaturist in pevec Flavio Premoli reducirani na trio, kar pa so na vso srečo znali obrniti v svojo korist. Zasedbo na tem albumu sestavljajo originalna člana Franco Mussida na električni, klasični in akustični kitari, Franz Di Cioccio na bobnih ter dolgoletni član Patrick Djivas na bas kitari in plastični flavti. Na veselje vseh simfomanijakov triu pomagata tudi posebna gosta: nekdanji član Lucio "Violino" Fabbri na violini in klaviaturah ter Gianluca Tagliavini na klaviaturah, hammond orglah in moog sinthesizerju.

"Stati Di Immagianzione", ki je v celoti inštrumentalen album, je hkrati tudi napol konceptualen album, ki prek osmih skladb pripoveduje različne zgodbe iz zgodovinskih epoh: od prazgodovine do kibernetično obarvane prihodnosti. Obenem se vmes dotakne tudi preučevanj vizionarjev kot sta bila Leonardo in Arhimedes kot tudi nekaterih manj znanih dogodkov kot je tisti povezanih okoli skupine preprostih ljudi, ki so v začetku prejšnjega stoletja, v času obširnih poplav, prebivali v majhni ribiški vasici, nekje na Nizozemskem (Nederland, 1903). Sama glasba se je na mojo veliko veselje in seveda veselje vseh ljubiteljev kvalitetnega simfoničnega prog rocka na mediteranski način ponovno približala visokim standardom 70-ih. Tu je vse kar si srce zaželi: veličastni prepleti kitar in večplastnih klaviatur, konstantno menjavanje vzdušij, številne subtilne solaže ter izjemno lepi aranžmaji ob katerih si bodo prste obliznili prav vsi simfonični sladokusci.

"La Terra dell' Acqua" se odpre z vesoljskimi zvoki klaviatur, izjemno krhko kitaro in prefinjeno linijo bas kitare. Nato prek izjemne solaže na violini začne pridobivati na intenzivnosti samega vzdušja. Po rožljanju dinamičnega basa lahko uživamo v interakciji klavirja in navdušujoče kitarske solaže, ki skupaj z dramatičnimi bobni ustvari izjemno napeto vzdušje. Tedaj nenadoma nastopi melanholičen del prek klavirja ter končna bluesovsko obarvana kitarska solaža, ki vzporedno z mogočno ritem linijo zaključi zelo dober začetek albuma. "Il Mondo in Testa" po krajšem, izjemno subtilnem, uvodnem delu na klavirju in violini preraste v del, kjer skakajoč ritem prek prijetne mešanice kitare, klavirja in violine, katerim se nekje na sredini pridruži še vibrafon, narekuje tempo. To delo ponekod, predvsem po zaslugi vibrafona pa tudi izjemne variabilnosti in inventivnega spreminjanja vzdušij, rahlo spominja na kako izmed del Gentle Giant ali celo Franka Zappe. "La Conquista" je grajena predvsem na večplastni ritem liniji in navdušujoči interakciji med ritem kitaro, basom in vibrafonom. Vzdušje se spreminja od izjemno sanjavega z večplastnimi klaviaturami in krhko kitaro do bluesevsko obarvanega z wah-wah kitaro in nekaterimi zanimivimi zvoki na klaviaturah. Zlasti navdušuje čudovit in obsežen solo na moog sinthesizerju, ki ponekod v spomin obudi njihovo klasiko "E' Festa" (Storia Di Un Minuto, 1972) oziroma "Celebration" (Photos Of Ghosts, 1973) v angleški verziji. Uvod v "Il Sogno Di Leonardo" je grajen na subtilnem prepletu kitare in flavte, katero nasledi še ena zelo lepa interakcija med klavirjem in akustično kitaro. Prav tako gresta v slast bogat zvok violine in počasen solo na sinthesizerju. Končni rezultat je izjemno romantično vzdušje, ki nam med poslušanjem pred očmi nariše številne vizije legendarnega umetnika. "Cyber Aplha" je grajen na sijajni kitarski solaži ob navdušujoči rabi wah-wah pedala s številnimi zanimivimi zvoki klaviatur. Uvod v "Aqua Azul" ponuja subtilno interakcijo med basom in simfoničnimi zavesami, ki hkrati tvorijo nadvse unikaten in melanholičen zvok. Temu sledi menjavanje številnih vzdušij prek navdušujočega igranja moog sinthesizerja in violine. "Nederland 1903" ima sanjavo atmosfero z izjemno lepimi delnicami na klavirju in kitari, katero nadgradi še izjemno otožno igranje hammond orgel, ki ustvari zaključni klimaks. "Visioni di Archimede" predstavi PFM v njihovem najboljšem trenutku. Ta mojstrovina vsebuje prav vse, kar si njihov ljubitelj zaželi: dinamičen in variabilen zvok s sijajno podlago na električni kitari, navdušujočo ritem kitaro, mogočen zvok hammond orgel ter spektakularno igranje mooga. To je obenem zaključek in vrhunec najboljšega albuma PFM v zadnjih 30-ih letih.

Svoje vtise lahko zaključim s skorajda neverjetno ugotovitvijo, da gre za mojstrovino tako skupine kot enega najboljših albumov žanra, ne samo v zadnjih letih temveč tudi, ko je bil ta na svojem vrhuncu. Premiata Forneria Marconi so po dolgem času naposled ustvarili izjemno dinamičen, tekoč in atmosferičen album, ki s svojimi raznobarvnimi vzdušji poslušalca v trenutku z lahkoto zagrabi in ga pusti v želji po vedno novih poslušanjih. "Stati Di Immaginazione" pa predstavlja tudi nov začetek za legendarno skupino, ki je uspela premagati breme slavne preteklosti, se zvokovno vrnila tja, kjer so bili vedno najmočnejši, obenem pa so se uspešno prilagodili tudi moderni produkciji. "Stati Di Immaginazione" je eno najlepših glasbenih presenečenj leta 2006, dokaz da so številne legende žanra tudi danes še kako žive in da bo tudi italijanski simfonični prog, kot vse kaže, v tem stoletju doživel renesanso.