King Crimson: Starless And Bible Black

Ljubitelji improvizacij - to je vaš album! S "Starless and Bible Black" so King Crimson ustvarili enega izmed svojih najbolj eksperimentalnih in inovativnih albumov. Glavna značilnost tega albuma je, da je bil skoraj v celoti, z izjemo dveh skladb ("The Great Deceiver" in "Lament"), posnet v živo, sredi koncertne turneje leta 1973. Razlike v zvoku med tistimi skladbami, ki so bile posnete v studiu in tistimi, ki so bile posnete v živo sploh ni opaziti. Tako kot je značilno za večino albumov King Crimson je tudi tu zvok izjemno živ, a hkrati vseeno daje jasen občutek, da poslušate studijski album. Hkrati gre za album, ki ima manj vokalov in melodičnih delnic od večine njihovih albumov in tako predstavlja nekoliko večji izziv za povprečnega poslušalca, kar pa večina poslušalcev King Crimson na srečo ni. Čeprav je John Wetton vokalno na tem albumu še napredoval so njegove agresivne bas linije tisto zaradi katerega je ta album vreden pozornosti vseh, ki se ukvarjajo z igranjem tega inštrumenta. Danes je to sicer težko verjeti, a tedaj je bil Wetton bolj cenjen kot odličen basist in ne toliko kot pevec. "Starless and Bible Black" je med drugim tudi poslednji album avantgardnega violinista Davida Crossa, čeprav je kot gostujoči glasbenik še sodeloval na naslednjem njihovem albumu. Njegova vloga je tu sicer nekoliko manjša kot na "Larks' Tongues in Aspic" (1973). King Crimson je do tega albuma končno uspelo zadržati večino zasedbe s prejšnjega albuma z izjemo bobnarja in tolkalista Jamiea Muira. Ta verzija skupine je do tedaj že postala dobro naoljen stroj, kajti harmonija med inštrumentalisti je na albumu na izjemni višini. Izguba karizmatičnega Muira se komajda opazi kajti Bill Bruford je na tem albumu pokazal nekaj svojih najboljših trenutkov in večina "poznavalcev" ve, da je bilo teh v njegovi pestri glasbeni karieri kar nekaj. Gre za bobnarskega genija, ki ustvarja izjemne ritmične pasaže na bobnih in igra bobne kot klaviature. Najpomembnejši element skupine pa je seveda tudi tu njen vodja Robert Fripp, ki ponovno ne skopari s svojimi kitarskimi umetnijami, kajti album vsebuje vrsto njegovih prepoznavnih solaž, med njimi nekaj njegovih najboljših sploh. Melotron po drugi strani zavzema opazno manj prostora kot ga je na njihovih prejšnjih albumih kar daje prostor tudi Crossovim klaviaturam. "Starless and Bible Black" je celo še bolj udaren in nepredvidljiv kot je bil "Larks' Tongues in Aspic" (1973) s številnimi spremembami ritma, eksplozivnimi rifi na kitari, elegantno violino ter atmosferičnimi zvoki melotrona, ki so razprostrti skozi večino albuma. Pogosto najdete vse to skozi posamezne kompozicije. Tudi to pot je ponekod, zlasti na improvizacijah, prisotno tisto mračno, apokaliptično ozračje h kateremu se je skupina začela vračati s prejšnjim albumom "Larks' Tongues in Aspic" (1973) ter ga do konca razvila z "Red" (1974). Če je "Larks' Tongues in Aspic" v besedilih predstavljal medsebojni človeški odnos, natančneje odnos med obema spoloma, se besedila na "Starless and Bible Black" ubadajo predvsem s tematiko požrešnih glasbenih založb in lažnega sveta blišča in slave popularnih glasbenikov. Kar že odzvanja Frippovo obsedenost s skorumpiranostjo glasbenih založb in posledično nakazuje na tisto zaradi česar je skupina kmalu po izidu naslednika tega albuma (prvič) razpadla

"The Great Deceiver" je prava otvoritvena eksplozija. Gre za izjemno dinamično kompozicijo, kjer Frippove navite solaže na kitari zvenijo kot saksofon, podmazane z Wettonovo agresivno bas linijo ter Crossovimi umetnijami na violini in klaviaturah. Wetton v presledkih poje cinično besedilo o materialnih dobrinah sveta slavnih glasbenikov (sladoledu, kadilakih, cigaretah…), ki predstavlja enega izmed njegovih najboljših vokalnih trenutkov s skupino. Ob prehodih zveni njegov vokal tako sarkastično kot ni zvenel nikoli kasneje. "The Great Deceiver" je skladba v kateri najdete vse najboljše glasbene prvine skupine, ki pa so tu zabeljene tudi s kančkom črnega humorja.

Sledi neposreden prehod v sprva izjemno melanholičen "Lament". Odpre se kot balada grajena na melanholičnem Wettonovem vokalu, Crossovi violini in Frippovem atmosferičnem udarjanju ene strune toda na koncu se prelevi v še tršo skladbo od predhodnika. V tem drugem delu Wetton pokaže svoje vrhunsko obvladovanje basa medtem, ko Bruford blesti s svojimi hitrimi prehodi na bobnih. Fripp izpod rokava kot za šalo stresa svoje "metalske" solaže, tako značilne zanj. Skladba se stopnjuje do klimaksa, ko kar naenkrat nastopi njen konec kar je ena od glavnih značilnosti skupine -mojstrov napetosti in njene nenadne sprostitve. Od tega trenutka naprej so vse preostale skladbe na albumu posnete na koncertih. Seveda je bila večina izmed njih dodatno "obdelana" v studiu.

"We'll Let You Know" je prva improvizacija na albumu na kateri pride v ospredje tisti najbolj avantgardni in obskurni obraz skupine. Glavna značilnost tega kratkega "improva" je ritmična funk "gimnastika" na tolkalih in robatem, izjemno agresivnem basu ter Frippovi kitari napeljani skozi vah-vah efekt. Na tej improvizaciji gre ponovno izpostaviti predvsem Wettonovo igranje bas kitare. Nedvomno je bil eden izmed najimenitnejših basistov tistega časa.

"The Night Watch" je ena najboljših in najbolj atmosferičnih epskih balad skupine, izredno romantičnega vzdušja. Odpre se s počasnim uvodom na izjemnih tolkalih, melotronu in violini. Frippove izjemne tercetne solaže skozi skladbo ustvarjajo izredno melanholijo. Odlični Wettonov melodramatični vokal, poln karizme, nobenega poslušalca ne more pustiti hladnega. "The Night Watch" predstavlja elegantno in nežnejšo stran skupine ter tisti aspekt, ki poslušalca spomni na dejstvo kdo so bili očetje simfoničnega progresivnega rocka. Skladba je sicer navdahnjena z znamenito Rembrandtovo sliko in je s tem še en dokaz kako so King Crimson ob določenih priložnostih na čudovit način združevali svojo glasbo z drugimi vrstami umetnosti. Zanimivo in malce nenavadno za pojme King Crimson je, da je bil "The Night Watch" izdan kot single. King Crimson namreč nikoli niso bili skupina, ki bi dala kaj dosti na single. Po glasbeni strukturi je "The Night Watch" predstavnik njihovega epskega, simfoničnega in romantičnega stila, ki so ga začeli v tem obdobju postopoma opuščati.

"Trio" je instrumentalna kompozicija brez vokala kjer pridejo spretnosti vseh članov do najboljšega izraza. V osnovi gre za izjemno nežen instrumental, poln klasičnih motivov, kjer dobi velik prostor Crossova violina in navdušuje predvsem s svojim čudovitim vzdušjem, ki na trenutke zveni celo rahlo orientalsko. Je naslov skladbe morda napoved števila članov skupine, ki so v njej ostali po izidu tega albuma in koncu turneje?

"The Mincer" je vznemirljiva, skoraj srhljiva, improvizacija apokaliptičnega vzdušja, ki sodi med najbolj avantgardna dela skupine. Grajena je večinoma na strašljivih zvokih melotrona. Proti koncu skladbe lahko slišimo namerno oddaljen in srhljiv Wettonov vokal, ki na trenutke zveni kot kaka uspavanka iz nočne more. Ta improvizacija je po Frippovih besedah posvečena njegovemu "najljubšemu" glasbenemu kritiku s katerim sta si bila več let v laseh.

Naslovna improvizacija "Starless And Bible Black" je prva izmed dveh daljših improvizacij na albumu. Čeprav je tu kar nekaj dih jemajočih ritmičnih delov pa je predvsem Frippova kitara tista, ki ustvarja apokaliptično vzdušje, ki raste iz minute v minuto. Melodija je tu povsem potisnjena v ozadje. Vsekakor predstavlja eno najbolj eksperimentalnih in nenavadnih del skupine, ki ob vsakem poslušanju pušča različne vtise. Večina naslovnih kompozicij King Crimson večinoma spada med njihova najboljša dela oziroma klasike, za "Starless And Bible Black" pa bi lahko rekel, da je celo njihovo najbolj avantgardno delo, ki navdušuje z izredno atmosfero, ki jo gradijo  instrumentalne delnice posameznih glasbenikov. Kljub svojemu naslovu v glasbenem smislu nima nič skupnega z veličastnim epom "Starless" z naslednjega albuma "Red" (1974).

"Fracture" je brez dvoma ena najboljših improvizacij kar jih je skupina kdaj ustvarila in je neverjeten dokaz Frippovega kitarskega genija. Po izjemno eksperimetnalnem uvodu se razvije v kompozicijo mnogih barv, ki odsevajo hkrati izredno tehniko, inteligenco ter prefinjenost igranja kitare. Njen zaključek pa je v popolnem, tradicionalno apokaliptičnem slogu skupine. Čez mnogo let je skupina naredila tudi modernejšo verzijo te improvizacije kar je verjetno tudi dokaz, da gre za eno izmed najljubših Frippovih del. Temu se ni čuditi kajti verjetno ni boljše demonstracije Frippovih kitarskih spretnosti kot je prav "Fracture", ki včasih daje občutek kot da bi igrali trije kitaristi naenkrat! Tako se mora poslušalec redno opomniti, da kitaro na skladbi igra samo Fripp. Ni jih besed, ki bi opisale kako kompleksne in zahtevne so delnice na kitari v tej improvizaciji in kako izjemen kitarist je Fripp. "Fracture" je tisti najboljši dokaz zakaj je eden najboljših kitaristov vseh časov.

Tako kot vsi albumi iz klasičnega obdobja skupine tudi "Starless and Bible Black" predstavlja delo, ki je bilo pred svojim časom. Ker je izšel med dvema klasikama "Larks' Tongues in Aspic" (1973) in "Red" (1974) s strani večine ljubiteljev skupine ostaja najbolj spregledan album "Wettonove ere", a to v ničemer ne zmanjšuje njegove kvalitete ter pomembnega pomena za razvoj moderne inovativne glasbe. "Starless and Bible Black" namreč predstavlja natanko to kakšna naj bi bila tovrstna glasba: nenavadna in lepa obenem. Če ste kitarist, basist ali igrate katerikoli inštrument morate ta album nujno slišati. Odseva vso inteligentnost komponiranja in igranja samih izvrstnih glasbenikov, ki so na čudovit način združevali tako divjo energijo kot izjemno lepoto in inteligenco. To je album, ki poslušalca še po večkratnih poslušanjih izjemno nagrajuje in brez dvoma spada med najboljša dela skupine.