Starchild: Starchild

Starchild je nova heavy metal zasedba iz Nemčije, ki jo tvori jedro izjemno izkušenih glasbenih talentov, na čelu z izjemnim Sandrom Giampietrom, odličnim kitaristom, vokalistom ter »skladbopiscem«. Nemara manj znano ime za rog tistih, ki spremljate nemško heavy metal in power metal sceno, a nikakor ne nepomembno. Sandro je soavtor materiala solo albumov bivšega Helloween pevca Michaela Kiskeja, kjer je zanj odigral tudi kitare, prav tako se je vključeval v ustvarjalni proces obeh Unisonic albumov, sodeloval na projektu Place Vendome. Sandro je za formacijo skupine Starchild  izbral preverjeno ritemsko navezo dveh odličnih nemških glasbenikov. Bas kitaro vihti pravi veteran na sceni Jens Becker (Grave DIgger, ex-Running Wild), s katerim je Sandro sodeloval v projektu Zillion, na bobnih pa se k Starchild priključil Michael Ehre, sicer novi bobnar hamburških power metal veteranov Gamma Ray. Za piko na »i« so fantje vpoklicali še rusko glasbenico, ki sliši na umetniški vzdevek Esmeralda, ki je prispevala električno violino.

In rezultat? 13. skladb istoimenskega prvenca skupine dokazuje, da so nastajale skozi daljše časovno obdobje. Komadi so izbrušeni briljantno in s pretanjenim detajliranjem. Od prve do zadnje sekunde. Vrhunci so potisnjeni v grabežljive refrenske napeve, razvoj atmosfer je graduiran skozi kitico v refren in deluje izredno učinkovito. Skladbe so zabeljene z visoko kompatibilnostjo sočnih kitarskih solaž ter prehodnimi deli, kjer v obče kompaktnem ogrodju skladb skupina večkrat učinkovito spreobrne razpoloženjska stanja. Vokal Sandra je nekakšna operetna izpeljanka Brucea Dickinsona. Prav ta element se nekajkrat na albumu zaiskri s takšno intenziteto (zlasti v refrenskih napevih), da zbliža se trenutki albuma »Starchild« zbližajo celo s solo Kariero Brucea Dickinsona v času »Accident of Birth« (1997) albuma. Želite primer? Preverite vrhunske refrene skladb Thief of a Crown, Eyes of a History, ali Morningstar. Poleg vplivov Iron Maiden in Brucea DIckinsona (solo), poseduje album tudi vplive Judas Priest, čemur je bila nemška šola metala vselej širokogrudno naklonjena (Reaching the Land). V takšnih primerih začnejo Starchild vleči na nemške bende tipa Unisonic, Gamma Ray in celo Iron Savior. Po stari nemški šoli metala še posebej intenzivno zadiši v skladbi Visions, ki v zaključku refrena potegne na zaključek refrena Gamma Ray skladbe Dethrone Tyranny. V sveženj skladb tipske nemške metal šole sodi definitivno tudi zaključna koračnica temelječa na utra-torpediranju dvojne bas boben stopalke Underwaterworld.

Starchild posedujejo v občem seštevku mračno produkcijo. So temni, kar dostavlja ob nazobčani navitosti vsega uporabljenega instruemntarija, odličen klasično urezljani heavy metal album, ki je navdahnjen nad deli pionirstva Judas Priest in Iron Maiden.  Sandrov poveljujoči vokal deluje teatralno in vseskozi v dominantni preži. »Starchild« je album, ki niti za hip ne zapade nevarnosti degradaciji melodijam otroškega vrtca tipa Edguy, pač pa se raje drži razvoja skladb na molu,, kar občasno rezultira v posebej teatralno mračni atmosferi (Atalya).

»Starchild« nosijo strupeno izdelan občutek za odlično strukturiranje middle eight pasaž. V srednjih delih razkaže skupina svoje male mojstrovine velikih talentov, saj razvijajo gradniki glasbe izredno medsebojno zaznavanje, ob tem pa sledi skupina vseskozi jedrnatosti in kompaktnosti aranžerskega dosjeja skladb. Občutek muzikaličnosti je na tem albumu optimalno podan!

Čeprav Starchild ne prinašajo glasbene revolucije, pa prinašajo na sceno skupino, ki je nikakor ne moremo stlačiti v koš revitalizma, pač pa naravnost ob bok najvidnejšim predstavnikom nemške heavy metal šole osemdesetih. Torej. Če ste ljubitelji skupin Gamma Ray, zlasti Kiske era Helloween, Unisonic in Iron Savior, ob tem pa še posebej ljubitelji fantazijskega sveta nad katerim se navdihuje edini član vseh štirih naštetih zasedb Kai Hansen, potem boste v Starchild našli novo skupino, ki jo morate dodati obvezno na spisek vaših heavy metal favoritov. Prvenec je torej dal 13. skladb in uvod. Niti ena med njimi ne odžira minutaže. Vse nosijo izjemno izdelano formo, grabežljivo karizmo vodilnih motivov, ki navkljub ozki žanrski definiranosti kateri pripadajo Starchild, nizajo izjemno razgiban album, ki ga razganja od odlične kombinacije popadljivih visoko-oktanskih kitarskih fraz, pompozne himničnosti in visoko vibrantnih vzdušij. Album je odet v polnokrvni melodični iztržek, pod briljantno »dirigentsko« taktirko Sandra Giampetra, ki je dejansko mislil na vse v času njegovega nastajanja.