Četrti studijski album Edmontonskih metal revitalistov Striker, prinaša nadaljnjo transformacijo zvoka in sloga. V ekipi je tudi tokrat prišlo do spremembe v postavi. Na poziciji kitar. Vse to je seveda povezano tudi s postopno evolucijo zvoka in sloga skupine skozi leta. »Cities of Gold« (2014) je seval navito-našpičeno mešanico bravuroznega kombiniranja klasičnih prvin speed/thrash metala, namočenega v moderno produkcijo. Že takrat je bend kazal naklonjenost vrinjanju melodičnih pasaž, na novem albumu pa postavlja melodijo celo v ospredje.
»Stand in the Fire« je album, ki lovi naklonjenost množic, njegovo poslanstvo je prevzem svetovne baze ljubiteljev power metala, ki tako ali drugače čislajo heavy metal revitalizem. Vse skladbe so detajlirane v karakteristikah aranžiranja in grabijo hipoma. Refrenski napevi so vrhunci skladb. Posedujejo neverjetno nalezljivost. Že uvodni single Too Late je napovedoval spremembo. Prav ta skladba je »okužena« celo z AOR muzikaličnostjo osemdesetih, kot so jo gojili recimo kanadski rojaki skupine Triumph ali/in Van Groove in fenomenalno zapakirana v obči metalski dosje skupine. Bend je tudi posvetil več pozornosti harmoniziranim vokalnim napevom, ki »držijo štango« vodilnemu vokalu in ga razpoloženjsko dopolnjujejo. Ni treba poudarjati, da je album »Stand In the Fire« do roba nazobčan s pompom oziroma bombastiko. Kot noben Striker album izdan do tega dne.
Bend je ustvaril sveženj skladb izredno všečne raznolikosti, ki zadržujejo albumu izredno temeljno kompaktnost in definiranost. Ob obči preusmeritvi v bolj melodične vode, je bend preizkusil tudi nekaj eksperimentov, kot npr. v skladbi Out for Blood, kjer je spretno vpel saksofon. Vsekakor so elementi thrasha tudi tokrat prisotni (naslovna skladba) , vendar jih druge prvine večkrat senčijo.
Bend igra s silovito zavzetostjo. Čuti se, da so na instrumentih visoko talentirani in glasbeno tehnično izredno izpopolnjeni potentni mladi žrebci, polni želje po dokazovanju. In k sreči tudi polni izrednih domislic, ki jih z žarom oblikujejo v neverjetno našpičeno metalsko gmoto, naphano z melodično zapeljivostjo ter všečno razgibanostjo (»mid-eight« pasaže, večkratni ritmični obrati, itn…). Kitarske harmonije v tercah, solistične eskapade ter vsi dodani kitarski ornamenti nad vodilnimi kitarskimi frazami! Prav vse našteto je tam, kjer mora biti. Na pravih mestih v kompozicijah. Nad vse to je položena izredna vokalna predstava pevca Dana Clearyja, ki s takšno intenziteto in dominirajočo muzikalično formo refrenskih napevov, kot tudi kitic, do tega dne v Striker materialu še ni pristopal. Ob tem je optimiziral in nadgradil svoje petje, se v veščini dodatno izpopolnil in jo nadgradil. Je tudi edin originalni in ustanovni član zasedbe, ki ne obstaja niti 10. let, pa je že prešla preko mnogih rokad v postavi.
Torej kako enostavno povzeti oceno albuma v enem stavku? Predstavljajte si, da se je v duh zasedb Diamond Head, Raven, Tokyo Blade, Jameson Reid, Judas Priest , Accept, naselil novovalovski duh revitalizma zasedb, ki jih mrgoli malo morje v novem času. Zlasti ciljam tu na Skandinavijo, Nemčijo in seveda kanadske Striker. Ogrodje formatiranja skladb je preneseno iz stare šole speed/heavy/thrash metala, produkcijsko in izvedbeno pa zazrto seveda v nove čase. Kot mora biti. Oddelano z velikim žarom ter veliko silovitostjo. Upajmo, da bend, ki je v lanskem letu nastopil tudi na tolminskem Metaldays festivalu, kaj kmalu obišče našo deželo na kakšnem novem koncertu! No, v Striker so začutili slogovno kompatibilnost nemški Primal Fear ter Brainstorm, ki so jih tako povabili na skupno evropsko turnejo. Striker pa je gotovo priporočil zasedbi Primal Fear tudi Randy Black (W.A.S.P., ex-Primal Fear, ex-Annihilator), ki je pomagal Striker na novem albumu pri snemanju bobnov.
na vrh