To je strup od albuma!!! Oguljenega osnovnega motiva, a za Accept maniro bolj priročnega skoraj ne bi mogli najti! Nekdanji in znova sedanji Volgograd. Stalingrad! In Accept! Ti imenitni starošolski varilci jekla, ki so vstali od mrtvih s fantastičnim albumom vrnitve »Blood Of The Nations« (2010) - RockLine recenzija TUKAJ. Ne bomo tičali predolgo z nosom v preteklih dveh letih kar se aktivnosti skupine tiče, omenimo zgolj to, da je za Accept odlična svetovna turneja posvečena promociji albuma »Blood Of The Nations«, na kateri so Accept med drugim v lanskem poletju obiskali tudi Slovenijo z nastopom na tolminskem festivalu Metal Camp. Obenem naj dodam za vse, ki ste prespali zadnji dve ali tri leta še to, da je novi Accept pevec Mark Tornillo, ki nosi škornje Uda Dirkschneiderja že drugi Accept album zapored. Že sam vizualni stik z albumom »Stalingrad« je zanimiv. Motiva dveh gorečih prekrižanih Flyin' V Gibson kitar, ki krasita naslovnico albuma »Stalingrad« namreč Accept niso uporabili prvič v svoji diskografski karieri. Spomnimo se na naslovnico albuma »Restless And Wild« (1982).
Accept so na koncertnih odrih turneje v letih 2010 in 2011 izkazovali izredno igro in slo po nastopanju, po igranju, po ustvarjanju heavy metala. Kot malček, ki je po dolgem času iskanja znova našel svojo najljubšo ropotuljico. Kreativni nukleus skupne, lahko rečemo kar ogenj nenehne transformacije ostaja naveza v trianglu Hoffamnn – Baltes – Frank, ki prinaša glavnino riffov v glasbo Accept. Nemara se bere odvečno to komentiranje o občutjih z zadnje turneje skupine, pa vendar gre za zelo pomembno dejstvo, ki izkazuje, da so Accept resnično delovali, kot le redkokatera metalska skupina (ciljam tudi na vse tiste znatno mlajše generacije) zagrizeno in krvoželjno, ko so orali po odrih sveta na »Blood Of The Nations« turneji! Preverjeno. To je dokaz izjemne kreativne energije, ki se je nakopičila ob skupini in jo že nekaj let poganja, kot sveža kri! Tako ni težko ustvarjati nove glasbe. Vse to pa izkazuje še en pomemben temelj v današnjih Accept. Trdno tovarištvo in veliko medsebojno prijateljevanje članov skupine.
»Stalingrad« je nadaljevanje poti »Blood Of The Nations«. Naj takoj povem, da ohranja izpovedni nivo predhodnika in zadržuje vse kvalitativne »Blood Of The Nations« atribute! Prvo je bilo pričakovano, drugo zaželeno! Celokupni občutek pa je tak, ko se prebijete skozi njegovo minutažo, da grize, kolje in trga »Stalingrad« še bolj nepopustljivo, neusmiljeno ter deluje kot tak v zvočnem seštevku še bolj prežarčeno razbeljeno, kot njegov predhodnik. Dobrodošli v srhljivi talilnici jekla torej! Da. V skladu z naslovom, ki oživlja misel na totalno vojno, na pustošenje dejanj druge svetovne vojne! Odigran je natanko v takšni maniri. Zato je takoj jasno, da so Accept z njim dosegli svoj izpovedni namen. Nanizajte pred očmi raketne salve Katjuš, bljuvanje tankovskega ognja nemških Tigrov nad obkoljeno mesto, ko se nebo zatemni in se nanj zgrnejo neskončne jate Heinklov in Junkersov, na vonj ožganih trupel, ki jih trgajo sestradani tavajoči in jim jedki zrak razžira dihalne poti. Tu je izhod le en sam. Gotova smrt... Album »Stalingrad« je z eno besedo popolno razdejanje.
Seveda morate razumeti, da se povezuje besedno zvezo »popolno razdejanje« v tej recenziji z dometom okostenele šole tevtonskega heavy metala, z dometom Accept metala torej! Od sebe spravljajo najtrši album svoje povesti. Za glavnino tega dejstva stoji domet današnjih standardov studijske produkcije in končne finalizacije zvoka. Če stoji za krmilom izvršnega producenta pri vsej stvari še enkratni Andy Sneap, dolgoletni veliki privrženec in oboževalec Accept glasbe, je toliko bolj jasno, da je doza rušilnosti današnjih Accept dobesedno smrtonosna. Torej, »Stalingrad« bi se lahko z lahkoto imenoval »Blood Of The Nations« ali obratno. Razlika je v tem, da je »Stalingrad« v rušilni navitosti še bolj sesipajoč metalski album, kot predhodnik. Nadalje je še bolj mračen album kot predhodnik. To sliši skupaj z željo po plasmaju popolne pogubnosti, ki jo diktira sam naslov albuma. Izdatno dozo rušilnosti, pa poglablja še eno dejstvo. Struktura skladb. To pot je kar težko iskati skladbe srednje hitrega tempa (počasnih tako ali tako ne sme biti) Prva takšna je Shadow Soldiers! Druga je zaključna The Galley. Prva izmed obeh, je ena najbolj posrečenih kompozicij albuma, zahvaljujoč fantastični vodilni kitarski frazi in izjemni atmosferi, ki jo tu skreira zasedba. Druga omenjena skladba srednje hitrega tempa, pa je še posebej mračna točka albuma, ki pa ji skupina v izhodnem delu doda melanholični instrumentalni del, odpeljan v na pol akustični maniri, kar je edini »mehak« del albuma. Postavljen natanko na pravšnje mesto.
Preostanek albuma ne varčuje niti za hip z gorivom. Z nami so prepoznavne zaščitne znamke skupine. Epski harmonični moški napevi v refrenih ali prehodih v refrene, pretkano dodani okraski ruskega melosa (v skladbi Stalingrad je vključen motiv bivše ruske himne). Če govori skladba Stalingrad o famozni bitki iz druge svetovne vojne, kjer so se karte na vojnem poligonu korenito premešale in zasukale njen potek, je skladba Hellfire posvečena bombardiranju Dresdena, ki so ga Američani v maščevalnosti tik pred zaključkom vojne zravnali do tal. Tornillo deluja ne novem albumu še bolj zavzeto, še bolj »Acceptovsko« in Dirkschneiderja bodo to pot pogrešali le tisti, ki ste obstali v osemdesetih in novostim v metalu že dolgo ne sledite več. Tornillo deluje še bolj razgibano in iznajdljivo v ustvarjanju vokalnih melodij, še bolj prepričljivo v performansu in še bolj samozavestno, kot na »Blood Of The Nations«. Tu so novi izjemni riiffi naveze Hofmann/Frank, jekleno trganje in struženje v zvoku jasno razločne Baltesove bas kitare, medtem ko zanesljivi Stefan Schwarzmann znova bogoskrunsko granatira prostor z neukročenim valjenjem dvojne bas boben stopalke. S prstom v oko!
»Stalingrad«, kot že omenjeno ohranja nivo »Blood Of The Nations« in Accept z njim ne počepajo. Je čistokrvni Accept album, ki ne pozna kančka patetike v potencialnem opiranju na že preizkušene vodilne fraze preteklosti, ne deluje niti za hip oguljeno ali samorepetitivno. Je le nov klasično urezani manifest pošasti Accept, ki bolj pristen v svoji biti, kot je, pravzaprav ne more biti. In to šteje v artizmu ter še posebej v heavy metalu. Magija metala je dostopna le izbranim. Veste kdo ste! »Stalingrad« je album za vas! Prelepa je misel nanj. Na njegovo izpovedno pristnost, avtentični unikat edinstvenosti in večnosti, saj se njegova vsebina ne more nikdar postarati, kaj šele umreti! In Accept? Naj takšni ostanejo z nami čim dlje! Po izkazanem med letoma 2010 in 2012 se resnično ni treba bati, da bi lahko bilo kako drugače. Staroste metala ne poznajo rje, ne skrhanih zobovij, kaj šele ukrivljenih kopij. Ne zmore jih načeti zob časa. Nemara občasno le zob čaše, to pa je druga tema, mar ne? S tako izkazano ihto, kot jo nosi »Stalingrad« ga ni strahu, da se z Accept ne bomo kaj kmalu srečali v novi vojni!
na vrh