Če si odraščal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in vsaj z enim očesom spremljal MTV (ki se je takrat še lahko pohvalil s prebavljivo glasbo, za razliko od danes) se nisi moral niti načrtno izogniti videospotom kalifornijskih Ugly Kid Joe za komada Cat's in the Cradle in Everything About You, dvema izmed največjih (alter) glasbenih hitov zgodnjih devetdesetih. A Ugly Kid Joe so bili več kot le dva hita – z lahkotnim in sproščenim kalifornijskim »jebivetrskim« odnosom ter odlično zvenečo zmesjo hard rocka, heavy metala in funka z dodatkom odtrganega humorja so zlahka osvojili množice in lestvice. Že njihov prvi EP As Ugly As They Wanna Be se je prodal v več kot milijon izvodov in dosegel dvojno platinasto naklado, enako pa je uspelo tudi dolgometražnemu prvencu America's Least Wanted. Z bolj resno usmeritvijo naslednjih albumov Menace to Sobriety in Motel California je žal (krivično, saj gre za dobra albuma) padla tudi prodaja albumov in Ugly Kid Joe so leta 1997 odšli v zgodovino. Do predlani, ko so naznanili svojo vrnitev med žive, ki so jo okronali s pred kratkim izdanim povratniškim EPjem Stairway To Hell.
Je to njihovo najboljše delo? Ne, ta naslov še vedno nosi America's Least Wanted, a Stairway To Hell je hudičevo dober izdelek. Na njem Ugly Kid Joe ne zvenijo tako hudomušno in satirično kot v svojih začetkih, temveč bolj odraslo, zrelejše in resneje. Večina skladb EPja je tako obarvanih »temačneje« - lastnost, ki komade približa tistim s »poslovilne« plošče Motel California. Že z uvodnim Devil's Paradise nam Ugly Kid Joe dobrovoljno in odkritosrčno razkrijejo kje ležijo njihovi največji vplivi, hudičev raj tako v ušesa odplava z »groovy« rifi, ki spomnijo na AC/DC, tudi vokalno pa še vedno fenomenalni Whitfield Crane spomni na Bona Scotta. Prav Crane je ohranil fantastični vokalni žmoht, ki ga je v zgodnjih letih benda proslavil za enega najboljših vokalistov mlajše generacije, leta izkušenj pa so Whitfielda razvila v sijajnega vokalnega poveljnika. Z izjemo jezne You Make Me Sick se Crane ne poslužuje več petja skozi nos (vsaj ne v tako veliki meri), temveč blesti z izjemno čistim in spevnim vokalom, kar se najlepše sliši v nalezljivem refrenu No One Survives, kjer se spoštljivo pokloni še enemu velikemu vplivu (tako na bend kot njega samega) – Black Sabbath in Ozzyju Osbournu. Če prva polovica EPja na trenutke bolj kot na UKJ spomni na Another Animal, pa drugi trojček komadov že zveni bolj domačno in se močno približa koreninam kalifornijskih fenov Pretty Boy Floyd (hehe). Če gre Stairway to Hell kaj očitati je to, da fantje tokrat stopajo v bolj varnih vodah, saj so mnogo zajebanstva, naperjenosti proti družbi in »fuck-off« odnosa pustili v preteklosti. Pogrešam predvsem komad nabit s takim odnosom, ki bi spomnil na klasike kot so Sandwich ali Neighbor. Se pa temu fantje približajo s funky ljubezensko baladico Love Ain't True, kjer se Whitfieldu pridružita Angelo Moore in Dirty Walt iz Fishbone, še najbolj pa z zaključno akustično odo pivu Another Beer, s katero po stopnicah prikorakamo v pekel, si iz hladilnika postrežemo ledeno mrzlo pivo in se na kavču pridružimo Hudiču, ki na tvju vrti maraton Beavis & Buttheada.
Stairway to Hell je izredno soliden izdelek, ki sicer še nima povsem dovršenega Ugly Kid Joe okusa, a prekleto lepo je po 15ih letih tišine spet slišati nov material Cranea in njegove bande. Čeprav se z EPjem UKJ gibljejo v nekoliko drugačnejših vodah kot smo bili od njih tega vajeni, pa je glavno to, da s čuti, da med člani še vedno obstaja edinstvena kemija. EPju manjka nekaj več sproščenosti, predvsem pa »feel good« komad, ki bi postal poletna alter himna. Kljub temu pa je Stairway To Hell dokaz, da Ugly Kid Joe niso le »nostalgia act«, temveč dozoreli glasbeniki, ki se zavedajo svojih korenin. Mali umazani smrkavec pa si je spet ponosno nadel čepico in visoko v zrak dvignil sredinca.
na vrh