Spock's Beard: Spock's Beard

Spock's Beard so, kljub upravičenemu slovesu sodobnih mojstrov združevanja klasičnih elementov simfoničnega prog rocka, jazz fusiona, pop rocka in še nekaterih drugih glasbenih zvrsti, dolgo veljali za skupino, ki se rada igra z različnimi glasbenimi vplivi tudi izven območja progresivnega rocka, ne da bi se preveč osredotočila na svoj lasten, prepoznaven zvok. Lahko bi se reklo, da se jih je oprijela oznaka nekakšnih večnih eksperimentalnih šaljivcev, ki dajejo prednost glasbeni igrivosti in duhovičenju pred konsistentnostjo ter posameznim stvaritvam pred celoto, kar sicer ni nujno slabo, vendar jih je prav to večkrat zadrževalo pri njihovi glasbeni rasti in napredku. No, igrivi in šaljivi so na večini del ostali tudi na novem albumu, vendar so tokrat temu za spremembo dodali še lepo mero zrelosti in ta sprememba se jim je bogato obrestovala. "Spock's Beard" je tretji album skupine po odhodu njihovega kreativnega genija Neala Morsa oziroma tretji album pod vokalno avtoriteto bobnarja Nicka D'Virgilioa. Za tem, da so za naslov svojega devetega studijskega albuma izbrali kar ime skupine, po njihovih besedah sicer ni kakšnega tehtnega razloga, vendar pa ta poteza prav gotovo kaže na njihovo veliko glasbeno samozavest v post Morseovem obdobju in jasno začrtan pogled v prihodnost. Priznam da me je po malem skrbelo v katero glasbeno smer se bodo obrnili po sicer zelo dobrem, a kar se tiče progresivne intenzivnosti precej nihajočem "Octane" (2005), kjer so pokazali kar nekaj AOR tendenc oziroma želje po kompaktnejših stvaritvah. Moji strahovi po možni komercializaciji ali da bi jih zajel podoben sindrom kot nekoč Genesis, so bili povsem odveč, čeprav se od časa do časa še vedno radi spogledujejo z nekaterimi elementi pop rocka. To jim je pač že od nekdaj v krvi kot zvestim privržencem izročila The Beatles.

Z istoimenskim albumom so se Spockobradci vrnili nazaj k svojim koreninam ter to združili z njihovo aktualno usmeritvijo, ki daje prednost skupini kot celoti pred individualnimi solo izleti. Rezultat je eden najraznovrstnejših in najzrelejših albumov v njihovi karieri. Prvič po Nealovem odhodu se zares občuti, da so končno našli svojo pravo glasbeno usmeritev oz. zvok, ki jih bo prav verjetno definiral tudi v prihodnosti. "Spock's Beard" sicer ni njihov prvi album, kjer dokazujejo svojo izjemno sposobnost združevanja elementov klasičnega simfoničnega prog rocka v stilu njihovih vzornikov kot so denimo Yes, Genesis, ELP, Kansas, itd s funkom, bluesom, hard rockom, popom in jazz fusionom. Vendar je to prvi album, kjer jim je končno uspelo doseči tisto pravo glasbeno ravnovesje med njihovim že od nekdaj zaščitnim simfoničnim prog rockovskim zvokom z ostalimi stilističnimi izleti ne, da bi album pri tem izgubil nit. Kot celota je izjemno fluiden in ga ne ustavljajo kakšni daljši AOR izleti, kar je seveda več kot dobrodošlo. Tudi besedila so opazno napredovala od prejšnjih klišejev "ameriške zgodbe o preprostem fantu, ki se znajde v tujem svetu", čeprav so še vedno ena njihovih šibkejših plati. Nickov vokal je v tehničnem smislu od prejšnjega albuma še napredoval in izžareva še več avtoritete, spreminja pa ga znova kot kameleon in pogosto je prav njegov vokal nosilni element skupine. Njihov zvok je prav tako postal nekoliko temačnejši in ponekod tudi bolj obskuren, kar je prav gotovo posledica večjega deleža Alanovih kitarskih vragolij (sicer trend katerega so začeli že s "Feel Euphoria" (2003)), s tem da Ryojeve klaviature še vedno zajemajo pomemben delež v njihovi glasbi. Daljši posamezni solistični izklopi pa so tudi tokrat dali prednost kompozicijam z glavo in repom na katerih je čutiti enakomeren prispevek vseh članov skupine.

Že na otvoritvenem epu "On A Perfect Day", ki ima vse prepoznavne elemente skupine poslušalec ugotovi, da je ta album ponovno nekoliko drugačen, a vseeno zvest njihovemu lastnemu glasbenemu izrazu, ko se z lahkoto poigravajo z elementi simfoničnega proga, funka in fusiona ne da bi ob tem spominjali na kakšnega izmed svojih številnih glasbenih vzornikov. Od veličastnih simfoničnih pasaž pa do robustnih kitarskih solaž, intenzivnost skladbe zlepa ne popusti. Inštrumental "Skeletons At the Feast" spada po mojem mnenju med peščico njihovih najboljših del sploh, kjer navdušujejo izjemne Okumotove vragolije na klaviaturah kot tudi surova ritem linija s prepletom pogosto obskurnih Alanovih kitarskih solaž, ki se končajo s pravo inštrumentalno kataklizmo. Poslušalec ima tu res občutek, da se je znašel sredi mrtvaškega plesa, vendar brez kakšnega preveč temačnega vzdušja. Nekoliko funky in hard rockersko obarvani izstrelek imenovan "Is This Love" je pravi slogovni preobrat, ki poslušalca odpihne s svojo udarno neposrednostjo. "All That's Left" navdušuje z atmosferično melanholiko. Nick znova potrjuje, da je vsaj tako dober pevec kot bobnar in obratno. Enajst minutni "With Your Kiss" se odpre kot balada polna atmosferičnih zaves na klaviaturah ter odličnim Nickovim vokalom. Nekje na sredini pa se prelevi v pravi šamanski ritual, ki ga narekuje raznovrstni jazzovski ritem. Zlasti okusen pa je odličen zaključek na melotronu ter prvovrstna Alanova solaža na slide kitari. Po tej prog rockovski orgiji se znova vrnejo k funky/hard rockerskim ritmom na "Sometimes They Stay, Sometimes They Go", kjer ima Nick ponovno popolnoma drugačno barvo vokala. To da skupini godijo izjemni kontrasti potrdi tudi "The Slow Crash Landing Man", kjer prideta do izraza tako njihova melanholična kot hudomušna narava. To delo odlikujejo tako odlični orkestralni aranžmaji na orglah kot tudi briljantna Alanova solaža. Na zabavni "Wherever You Stand", ki včasih zveni kot njihov odgovor na moderne Deep Purple, pa se celo poigravajo z bluesom. Tudi tokrat ne sme manjkati vsaj ena balada in to je klavirska uspavanka "Hereafter", ki služi prav v ta namen pa čeprav Nicku izjemno sedejo tovrstni vokalni vložki. Nedvomno eden manj zanimivih trenutkov albuma, ki predstavlja zaključek njegovega prvega dela. Sledi, kot je že kar nekako v tradiciji skupine, daljša suita imenovana "As Far As The Mind Can See" z odličnim otvoritvenim delom "Dreaming In the Age Of Answers", ki je po mojem mnenju eno njihovih najboljših del sploh. Izjemen neo prog rockovski uvod s slastnimi prehodi in melodičnimi refreni, ki se v drugem delu prek pihalnih aranžmajev prelije v pravcati jazz fusion. "Here's a Man" na odličen način nadaljuje njihovo na novo pridobljeno veselje za poigravanje s prvovrstnim jazz fusionom. Nick znova navdušuje z vokalnimi akrobacijami medtem ko Ryo ponudi nekaj navdušujočih solaž na hammond orglah, ki bodo gotovo zadovoljile vsakega ljubitelja tovrstnega inštrumenta. "They Know We Know" ima odlične orkestralne aranžmaje na klaviaturah in pihalih in odličen, za skupino na daleč prepoznaven ritem. Tu lahko rečem, da gre za eno izmed tistih njihovih zaščitnih del, katere radi ustvarjajo že od svojih začetkov. "Stream Of Unconscioussnes" pa je prava poslastica za vse ljubitelje prvovrstnega simfoničnega proga z obširnimi orkestralnimi vložki, raznobarvnimi kitarskimi in klaviaturskimi solažami. Na koncu pa vsebuje tudi presenetljiv refren, ki vokalno ponovno vrne vzporednice k odlični "Dreaming In the Age Of Answers". Spock's Beard so imeli že od nekdaj izjemen smisel za dela, ki poslušalca dvigujejo in ga prečistijo s svojo duhovno obarvanostjo, tokrat brez slehernega kančka pretiravanj ali nepotrebne patetike v besedilih. Zaključni "Rearranged" pa je tisti emocionalni zaključni progresivni ep, ki ga povprečni ljubitelj skupine že kar nekako po tihem pričakuje, in na katerem uspešno združijo vse svoje slogovne preobleke, od trših hard rockerskih izletov do simfoničnega pasaž, v popolno celoto.

Mojstri sodobnega progresivnega rocka so z istoimenskim albumom ponudili izjemno zrel izdelek, ki je hkrati verjetno tudi njihov najbolj zrel album sploh pa čeprav ne dosega visokih ambicij albumov iz Nealovega obdobja kot sta bila denimo "Snow" (2002) ali "V" (2000), ki bosta verjetno ostala njihovi največji mojstrovini. Zato pa predstavlja nedvomni korak naprej v njihovem glasbenemu razvoju in jasno potrdilo skupine, ki je dokončno zakorakala v svoje novo ustvarjalno obdobje s tem da imajo na zalogi še kar nekaj skritega potenciala oziroma presenečenj. "Spock's Beard" je s tem najboljši album skupine po Nealovem odhodu, ki poslušalca v to prepriča že po nekaj poslušanjih in prav gotovo spada med najboljše albume progresivnega rocka, ki so izšli v zadnjih nekaj letih. "Spock's Beard" je tako brez dvoma eden glavnih kandidatov za prog rockovski album leta 2006.