Grmenje georgijskega s crustom in sludgerskimi primesmi prepojenega metalskega kvinteta še ni popolnoma umirilo statičnega prasketanja plošče Static Tension, že so krenili v nov napad! Kylesa je en tistih otrok novega tisočletja, ki se je v tem času povsem ukoreninil v našo podzavest ter navdaja z občutkom, da je minilo precej več kot deset let od njihovega spočetja. Skupina, katere ime izhaja iz budističnega poimenovanja kilesa mara ali večplastnega mentalnega stanja prepletanja tisočerih utvar, si je doslej izgradila sloves titanov temačne psihedelije, v krvožilju te zveri pa se pretaka z meglicami Black Sabbathov, Black Flagov in zgodnjih Pink Floydov prepojena stonerska kri, v kateri že od prvega dne plava precej metalnih opilkov.
Tokratni album je že njihov peti po vrsti, v svojem pristopu pa ostaja še vedno zvest razglašenim kitaram ter grungerski različici psihedelije ter popolnega post metalskega močvirsko žmohtnega ambijenta. Spiral Shadow gre še za korak naprej in ponudi set enajstih najtrših najbolj uravnoteženih skladb iz zakladnice Kylesa odklopa. Prevladujejo hipnotične ter tekoče kitare, ki črpajo svoj topli zvok iz z analognih pripomočkov, ki po otvoritvenem lebdenju skladbe Tired Climb zaplava v povsem nepričakovane vode navidez psihedeličnega blodenja, a z jasnim in udarnim odtenkom polne estetike. Rifi kitarskega dvojca ustanoviteljev Philipa Copea ter Laure Pleasants zvenijo v svojem sludgerskem eksperimentiranju še vedno iskreni in sveži, niti za trenutek pa ne zmotijo niti vokalni dvoboji obeh vodilnih vokalov ali pa zlovešče in peklensko minimalistične spremljave. Bobni ječijo pod udarci novega člana zasedbe Tylerjem Newberryjem prvinsko in nič kaj pretirano kičasto, protiudar z leve pa nudi še komplet bobnov Carla McGinleya, pod katerim se s fuzzom nasičeni bas Coreya Barhorsta topi v popolno udarno gmoto. Tektonika skladbe Cheating Synergy potrjuje organsko povezanost in nezlomljivost vseh sfer te multiple zavesti. Ne manjka empiričnih dokazov, da so fantje in dekle zmožni tako simplifikacije in upočasnjevanja kalejdoskopskega nizanja senc iz svoje podzavesti, kar dokaže predvsem opojno hipnotična in umirjena naslovna skladba Spiral Shadow, na katero bi bili povsem upravičeno ponosni nesmrtni Kyuss ali pa zavajajoča pijanost skladbe Dust. Nič manj užitka ni v pospešenem utripu skladb Drop Out ali pa Crowded Road, ki zvenijo, kot bi se po prašnem makadamu valila horda slonov ali pa vsaj konvoj težkih oklepnikov. Strupeno dobro in pixijevsko nastrojeno vas preplavi občutek post-grungerske sreče med poslušanjem skladbe Don't Look Back ali pa sanjavi dotiki vesoljsko prostrane skladbe Distance Closing In.
Osebnih favoritov ne manjka. Prav tako ne dobre in poglobljene glasbene dikcije, zaradi katere vam vsak takt slišanega prazni pljuča ter simultano polni dušo. Vrata v prihodnost so na široko odprta in Kylesa se lahko končno pohvalijo s tem, da so na studijsko platno končno prelili vso mojstrsko širino svojega glasbenega opusa ter s tem niso zadušili glasbe! Zavest, da je v georgijski vodi ali zraku nekaj monstruozno izjemnega, dobiva iz plošče v ploščo več potrditev. Poleg Mastodonov si na granitni obelisk vpišite še ime Kylesa, ime skupine, ki bo nedvomno kovala me(n)talno železo ter preusmerjala neukročene tokove božansko navdihnjenega metala še mnoga in srečna leta. Glasbeni svet ima vse več kvalitetnih branilcev kvalitete, preroki trših zvokov pa iz trenutka v trenutek več fanatičnih vernikov. In prav bi bilo, če bi se svet še naprej vrtel v tej smeri - do konca svojih dni ter sklepnega dejanja neizogibne kataklizme!
na vrh