Kanadski artockovski odličniki Saga so zadnji datum turneje v letu 2012, sredi katere so med drugim predstavljali nove skladbe z albuma »20/20«, izbrali za snemanje dvojnega koncertnega CD-ja in tudi DVD-ja, katerega so poimenovali »Spin It Again«, kar je hkrati naslov ene izmed novih kompozicij. Ta koncertni nastop se je zgodil v znameniti münchenski dvorani Muffathalle, katero nekateri člani Rockline-a že zelo dobro poznamo in kjer smo bili pred petimi leti prisotni tudi ob (začasnem) slovesu karizmatičnega Saga pevca Michaela Sadlerja. Posledica tega velikega koncertnega dogodka pred petimi leti je bil dvojni koncertni CD in DVD »Contact - Live in Munich« (2009), medtem, ko smo po velikem naključju ali pa tudi ne, glede na to da je München bržkone najljubše evropsko koncertno prizorišče članov tega legendarnega kanadskega kolektiva, po novem s svojim glasnim spodbujanjem iz publike prisotni tudi na »Spin It Again«.
Saga so bili s povratnikom v postavi, edinstvenem in nezamenljivem Sadlerjem ter z novim bobnarjem Mikeom Thorneom v koncertnem smislu močnejši kot kdaj koli prej, odkar smo si jih prvič ogledali v živo. Njihova set lista je bila v tem večeru tako rekoč sanjska in je izjemno uspešno zajela praktično vsa obdobja skupine, obenem pa so vanjo vrnili nekatere stare favorite, katerih že vrsto let niso izvajali. Dvorana Muffathalle je ponovno pokala po šivih, kar se tiče glasnosti in števila obiskovalcev.
Otvoritvena »20/20« bomba »Anywhere You Wanna Go« predstavlja avtoritativen začetek koncertnega posnetka in dejstvo, da so Saga še kako ponosni na najnovejši studijski album, s katerega so v tem večeru odigrali tri skladbe. Seznam izvedb v tem večeru je vseboval kar nekaj prijetnih presenečenj, predvsem skladb, katerih že vrsto let niso izvajali, kot denimo epsko »Images At Twilight« (1979) mojstrovino Mouse in a Maze, kjer Saga najbolj navdušijo z igranjem sintetizatorskih multi-harmonij. Tu so se namreč vsak za svojimi klaviaturami istočasno znajdejo klaviaturist Jim Gilmour, basist/občasni klaviaturist Jim Crichton in Sadler, kateri je vse skupaj odpel z izjemno mero čustvenega patosa in v tem večeru dosegel enega izmed vokalnih vrhuncev.
Poleg nekaterih nadvse prijetnih presenečenj in dosežkov z »20/20« na »Spin It Again« ne manjka izvedb dolgoletnih klasik, predvsem s prvih petih, 'klasičnih' Saga albumov kot sta imenitni verziji standardov Careful Where You Step in The Perfectionist. Pri izvedbi Careful Where You Step se je Gilmourju že takoj na začetku pripetila nerodna reč, da je s svojo sintetizatorsko linijo nekoliko zamudil in to poskušal na hitro fiksirati. V končni produkciji tega dvojnega koncertnega posnetka so Saga ta skorajda simpatični kiks odstranili.
You're Not Alone, med večino privržencev najbolj priljubljena Saga klasika, katero po navadi izvajajo proti zaključku nastopa ali kot dodatek, je presenetljivo odigrana že kar v prvem delu koncerta. Sadler po tradiciji tu publiko pozove k petju refrena ter pri tem organizira 'tekmovanje' med moškimi in ženskimi vokali, pri čemer je na koncu slednjim, pričakovano, podelil zmago.
Z nekoliko mračnejšo atmosfero obdarjeno skladbo Spin It Again se Saga vnovič vrnejo v leto 2012, ko so vse solze že dolgo zaman in ostane edina rešitev samo še v (po)smehu nad absurdnostjo vsakdanjika. Temu sledi bržkone največje presenečenje celotnega večera, progresivnorockovski inštrumental Corkentellis, originalno z albuma »10,000 Days« (2007), ki zaradi svoje tehnične zahtevnosti vselej predstavlja precejšen izziv. Sadler se je v tem trenutku začasno poslovi z odra, medtem ko Gilmour, oba brata Crichton in bobnar Thorne pričarajo nepozabno improvizacijsko magijo. Tu naj se še posebno izpostavi osupljive kitarske improvizacije večno prezrte kitarske legende Iana Crichtona.
Corkentellis v njihovi karieri predstavlja tisti redki inštrumentalni trenutek, ko so se drznili spustiti najdlje v nedra tradicionalnega, improvizacijskega prog rocka z vplivom fusiona. Izjemno priljubljeni »Heads Or Tales« (1983) zimzelen The Flyer, kjer je publika vnovič zavzeto pomagala pri petju refrena, prinese na moč posrečen kontrast ter izpostavi njihovo dolgoletno zvestobo melodični glasbeni komponenti. Temperamentni Six Feet Under, eden izmed boljših dosežkov z novega albuma »20/20«, vse vnovič opomni, da so Saga še dandanes velesila na svojem področju, medtem ko nepričakovana izvedba skladbe The Cross z njihove konceptualne mojstrovine »Generation 13« (1995), katera je predstavljala še eno veliko presenečenje tega večera, sproži val huronskega navdušenja med publiko. Tu še posebno navduši Sadler, ki je svojo pevsko predstavo na posebno doživet način pospremil s teatralnimi gestami, s pomočjo katerih se je popolnoma vživel v vlogo izgubljenega fantiča Sama, glavnega junaka prej omenjenega konceptualnega magnum opusa.
Po navdušujoči solistični točki novega bobnarja Mikea Thorna z naslovom Fish Beat na sceni ostaneta samo Sadler in Gilmour, katera imenitno izpeljeta akustično verzijo »Worlds Apart« (1981) klasike Time's Up. Zatem Sadler odide in Gilmourju prepusti vlogo osrednjega 'zvezdnika', tako na klaviaturah kot glavnem vokalu. Po krajši solo predstavi na električnem klavirju 'Jimbo' suvereno odponje kultno balado Scratching The Surface, enega izmed redkih Saga zimzelenov, ki vsebujejo njegov glavni vokal. Zatem, ko se na oder vrne s preostalimi tremi kameradi, si Michael privošči manjšo potegavščino, ko na klaviaturah odigra uvodni aranžma legendarnega »Images At Twilight« epa Images, nakar si 'premisli' ter odigra začetni aranžma »Worlds Apart« klasike No Regrets ter s tem med publiko prebudi skomine.
V tretjem poskusu, ko je Sadlerjeve šale vendarle konec, notri vpadejo vsi člani banda ter suvereno presenetijo s »Saga« (1978) zimzelenom Tired World, katerega je ustrezno nasledil še njegov 'družabnik' Humble Stance, na katerem je Michael poprijel tudi za bas kitaro. To je poleg It's Time in No Regrets, katerih v tem večeru ni bilo 'na sporedu', eden redkih trenutkov, ko se karizmatični pevec odloči zaigrati tudi na bas kitaro.
Saga koncert pa ne bi bil popoln, če ne bi odigrali vsaj še nekaj skladb s svojega komercialno najuspešnejšega albuma »Worlds Apart«, in sicer pričakovana dolgoletna favorita On the Loose ter Wind Him Up. Zaključek večera in s tem tega posnetka predstavljata izvedbi Framed, še ene »Worlds Apart« klasike ter »Silent Knight« (1980) zimzelena Don't Be Late.
Saga so sredi mogočnega vzdušja dvorane Muffathalle na »Spin It Again« vnovič dokazali, da so z Michaelom Sadlerjem v postavi trden monolit koncertne perfekcije in z idealno set listo navdušijo tudi najbolj zahtevne privržence. Poleg Gilmourja, ki je v njihovih vrstah od leta 1980 dalje (med leti 1986 in 1992 jih je sicer začasno zapustil), so trije originalni člani, se pravi Sadler in oba brata Crichton, tako v studiu kot v živo, še vedno glavni motor teh kanadskih progresivnorockovskih legend, kar jim, kljub temu da z vsakim novim albumom poskušajo v svoji glasbi predstaviti nekaj novega (kar je seveda pohvalno), omogoča maksimalno konsistentnost, zato je vsak ogled njihovega koncerta posebno doživetje za slehernega ljubitelja dobre, duhovno izpolnjujoče in inteligentne glasbe.
na vrh