Tale posnetek je edini Uriah Heep koncertni posnetek, ki je izšel v devetdesetih in ima status uradne izdaje. Posnet je bil v tretji dekadi junija v davnem letu 1994 v Kolnu (Nemčija), torej sredi tiste poslednje vseslpošne svetovne Pink Floyd koncertne evforije in ob glasnih vzdihih žalovanja za padlim prekurjenim rock angelom Kurtom Cobainom (Nirvana). Uriah Heep so v tem času že davno izgubili vso aktualnost in množice so njihovo glasbeno aktivnost z lahkoto spregledale. Skozi junij tega leta so Uriah Heep odpirali koncerte kot predskupina legendarnim Deep Purpleom, ki so za razliko od sodobnikov Uriah Heep, svoj status velike skupine ohranili nedotaknjen, po večini zahvaljujoč elementarnosti Smoke On The Water riffa.
Posnetek datira iz časa, ko so minila tri leta od njihovega aktualnega studijskega albuma "Different World" (1991) in tik preden je vzniknil na trg eden njihovih največjih draguljev, album "Sea Of Light" (1995). Uriah Heep so do tedaj že osem let obstajali v nespremenjeni zasedbi in prav za to zasedbo je značilno izjemno število koncertnih nastopov in zelo malo novih studijskih albumov.
Skupina je dosegla dogovor z nemško radijsko postajo, da bo koncert predvajan kasneje na radiu. Koncert je bil predvajan, a ne v celoti. Za nastopom stoji zgodba, da je bil zvok zaradi poškodovane opreme, vključno z monitorji, precej poguben za skupino. Kljub vsemu so Uriah Heep bili nad posnetki zelo navdušeni in se odločili, da posnetek tudi uradno izdajo.
Set lista Uriah Heep nikakor ne more biti slaba, če vključiš v enakih odmerkih star material z novejšim. Sploh pa ne more biti slaba, če si primoran nastopiti pred Deep Purple. Takrat se je potrebno še posebej potruditi, saj so ljudje še bolj neučakani, ko pričakujejo tisti "Smoke On The Water" riff. Moraš biti izredno sfokusiran. Ob tem je tu še zavedanje, da se nastop snema, kar je vodilo k izredni odrski igri. Uriah Heep so se predstavili kot izredno kompaktna in koherentna enota, ki kljub dejstvu, da v letu 1994 poseduje v postavi le dva člana najbolj imenitne zasedbe vseh časov (iz prve polovice sedemdesetih), praši stare klasike, kot da jih igra že od praveka. Hammond klaviature so izjemen posnetek originala Hensleyevih, skupina pa se potrudi za vključitev nekaterih daljših jammingov, ki jih na studijskih originalih ne gre zaslediti (Gypsy, Look At Yourself). Shaw znova potrjuje, da sodi v rang najimenitnejših (a spregledanih) hard rock pevcev, medtem ko čvrsta ritem linija, sunkovitih Kerslakeovih zamahov in neverjetno melodične in impulzivne bas linije nepogrešljivega Trevorja Bolderja, narekuje nepopustljiv ritemski marš skozi album. Repertoar pa ob tem nikakor ne bi uspel doživeti tako imenitne restavracije, v kolikor ne bi Uriah Heep tudi v novi postavi tvorili tako lepih harmonij večglasnega petja. Odrska magija, značilna za to skupino, je ohranjena tudi to pot.
In ker se na tem posnetku skupina močno nagiba k preigravanju klasik iz enega njihovih najmočnejših stvaritev, iz albuma "Demons And Wizards" (1972), je vsa reč še toliko bolj privlačna. Že koncertni "Live In Moscow" (1988) je potrdil da je nova zasedba precej bolj trše (kar je bilo za ta čas modno) naravnana glede na opus skupine v sedemdesetih. Boxovi riffi so, znova ostri in se zajedajo v motivska ogrodja, ki je starejše studijske stvaritve nikakor niso deležne. To potrdi izredno navita verzija skladbe Devil's Daughter ("Return To Fantasy", 1975), spogledljiva in poredna stalnica koncertov Stealin' ("Sweet Freedom", 1973), še zlasti pa "Demons And Wizards" cvetki Rainbow's Demon, ki se je po dolgih sušnih letih tukaj znova znašel na koncertni listi, skupaj z odlično Circle Of Hands. Slednja nekako na albumu nadomešča pogrešani July Morning ("Look At Yourself", 1971). Gypsy, Look At Yourself, Lady In Black ter Easy Livin', dokazujejo da se skupina ni upala eksperimentirati z repertoarjem in je šla to pot "na polno" v potešitvi mase pod odrom.
V set listo sta vmešani edina skladba iz osemdesetih Bad Bad Boy ("Raging Silence", 1989) ter Words In A Distance, ki bo šele izšla na prihajajočem studijskem albumu "Sea Of Light" (1995). Obe sta glede na zvok in samo esenco nove postave skupine neverjetno dopadljiva in kompaktna komada, dodatno nabita z izredno intenziteto novega Uriah Heep hard rock značaja. Sta najbolj pojeklenjena izmed celotnega materiala na albumu.
Ker je album izšel leta 1996, so Uriah Heep imeli dovolj časa, da se odločijo za dodatni bonus material. Tako so vključili izredno lepo umirjeno skladbo, srednje hitrega tempa imenovano Sail The Rivers, za katero ni bilo prostora, da bi jo fantje vključili na album "Sea Of Light" in ki to izdajo naredi z bogatim Uriah Heep smislom za melodičnost, še posebej unikatno in obvezno za vse pravoverne privržence skupine.
"Spellbinder" (1996) ni eden tistih albumov, ki bi ga lahko opredelili kot neizpodbitno klasiko in ki bi sodila v sleherno gospodinjstvo. Za to se raje obrnimo k posnetku "Live" (1973). Predstavlja poizkus zadrževanja imena skupine v medijih in s tem željo po nadaljnji promociji albuma "Sea Of Light" s strani založbe SPV Records, kot tudi želje po vzbujanju večjega zanimanja med množico, po obiskih Uriah Heep koncertov. Ta album vseeno obstaja obveza za vse Heep gorečneže. Nabit je z vražjo intenziteto in koncertno popadljivostjo, ki je dosežena lahko le izpod znamke Uriah Heep.
na vrh