Hackett, Steve: Spectral Mornings

Do tega albuma si je mojster Hackett že izgradil svojo podobo in sloves samostojnega solo glasbenika, ki vedno znova preseneča z globino, inovativnostjo in intenzivnostjo svojih del. Prav tako si je po zaslugi uspeha njegovega prejšnjega albuma "Please Don't Touch" (1978) izgradil spremljevalno skupino za koncerte. Glasbeniki iz te zasedbe so intenzivno prisotni tudi na tem albumu. Po uporabi ameriških pevcev na prejšnjem albumu se je Steve tokrat raje odločil za klasični prepoznavno britanski vokal Petra Hicksa, ki se veliko bolje zliva s stilom njegove glasbe. "Spectral Mornings" je nedvomno album katerega Steve nikakor ne bi mogel ustvariti, če bi bil še vedno član Genesis saj na njem svoj tradicionalni, na klasični glasbi, temelječi zvok kitare bogati z vplivi najrazličnejših glasbenih smeri, med katerimi prvič (niti ne presenetljivo) izstopa uporaba nekaterih elementov tradicionalne orientalske glasbe.

Glasba na "Spectral Mornings"  je prav tako zrelejša kot na obeh predhodnikih in predstavlja Steveov pozitiven glasbeni napredek na vseh področjih. Njegove umetelne, klasicistične kitarske solaže na albumu, brez dvoma spadajo med ene izmed najboljših, ne samo v žanru progresivnega rocka temveč rock glasbi nasploh, sploh v pogledu popolne harmonije glasnega zvoka kitare in vseprisotni intenzivnosti posameznih kitarskih solaž. Le redko boste namreč na kakem albumu slišali toliko kitarskih solaž, ki bi bile obenem tako čiste, glasne, odmevajoče in intenzivne kot so tukaj. Prav neverjetno je kako Steveu uspe izvabiti tako čisti, a hkrati glasen kitarski zvok ter ga hkrati združevati s prelivanjem udarnosti in subtilnosti. Glasne in tekoče klaviaturske delnice mojstra Nicka Magnusa pa še dodatno prispevajo k intenzivnosti posameznih del. Čeprav bobnarjevih cimbal pogosto, zaradi glasnosti Steveovih kitarskih delnic, ni slišati pa so te vseeno prisotne in odigrane na najboljši možni način.

"Every Day" je prvovrstni simfonični progresivni rock, ki nalezljivo navduši že po prvem poslušanju in ob katerem poslušalec hitro ugotovi, da posluša mojstrovino. To je skladba, ki od vseh del na albumu najbolj spominja na Steveova dela z Genesis. Prvi del je klasičen simfonični prog utemeljen na poskakujočem ritmu, sijajnem vokalu in tradicionalnem prepletu kitar in klaviatur, pri čemer je slednja elementa med seboj pogosto težko ločiti. Če je prvi del z vokalom nekoliko predvidljiv pa zlasti navdušuje inštrumentalni del, ko si v zaporedjih sledijo Steveove supersonične melodične solaže z melanholičnim zvokom kitar, katerih se kar ne da naposlušati in ki z lahkoto sodijo med njegove najboljše sploh. "Every Day" je brez dvoma eden izmed vrhuncev Steveove bogate glasbene kariere, ki ponuja najboljše elemente simfoničnega prog rocka. Akustično usmerjena "The Virgin and the Gypsy" je prelepa, akustično usmerjena kompozicija z orientalskim pridihom, kjer Steve demonstrira svoje mojstrstvo akustične kitare. Klasična in legendarna "The Red Flower of Tachai Blooms Everywhere" je čudovita stvaritev pod močnim vplivom tradicionalne orientalsko-japonske glasbe, kjer Steve na izjemno subtilen način uporablja tradicionalni japonski strunski inštrument koto. Le malo zahodnih glasbenikov se lahko ponaša s tako umetelnim obvladovanjem tega čudovitega inštrumenta. Čeprav je skladba kratka in služi v glavnem za umirjanje vzdušja celotnega albuma pa po svoji intenzivnosti poslušalca z lahkoto ponese v obdobje legendarnih samurajskih časov, kjer sredi jasminovega vrta in bonsajev odpada jesensko listje. Hackett pa ne bi bil nekdanji kitarist Genesis, če ne bi na albumu ustvaril vsaj ene dramatične in nekoliko mračnejše kompozicije pod imenom "Clocks-the Angel of Mons", kjer nas tiktakanje ur uvede v napet in celo rahlo shizoiden, inštrumentalen predel, kjer udarni bobnarski ritmi v hitrosti tekmujejo s kitarskimi rifi. Zaključna bobnarska erupcija pa preprosto ubija in Johna Shearerja uvrča v rang največjih - Phila Collinsa ali Chesterja Thompsona. Popolno združevanje dramatike in simfonike. "The Ballad Of the Decomposing Man" je primerna glasba za kako črno britansko komedijo, ki nosi elemente britanske ragtime glasbe in se v besedilu nanaša na kritiko monotonega dela v tovarni. Norčavi plesni ritmi in izjemno ekscentričen Steveov vokal je prava antiteza večine del na albumu, a je zato ob primernem razpoloženju izredno zabavna stvaritev. Zaključni inštrumentalni del je prava pravcata parodijo na tropsko "Havaji" plesno glasbo. "Lost Time in Cordoba", ki v sebi nosi velik vpliv klasične glasbe in, kjer se skladno prelivata akustična kitara (ki je tokrat igrana na najlonskih strunah) in flavta predstavlja klasično Hackettovo delo s presenetljivo zaključno solažo, ki v trenutku navduši vse poznavalce in ljubitelje njegovih del. K podobnim motivom se bo še večkrat vrnil v svoji dolgi in bogati karieri. Bizarna, a genialna stvaritev "Tigermoth", ki je na sarkastičen način posvečena vsem pilotom ki so v obeh svetovnih vojnah umrli za svojega kajzerja ali ministra, je skladba polna "presenečenj", saj v sebi nosi številne izmenjave glasnih in čistih kitarski delnic, medtem ko valovite klaviature (med katerimi izstopa Steveova uporaba takrat revolucionarnega kitarskega sinthesizerja) ves čas nosijo precej mračen ton. Skladba je v prvem delu (za Hackettove razmere) izrazito udarna in raztresena, nakar se preusmeri v akustične vode ter se polagoma umiri. V prvem delu ne samo kitarske solaže, temveč predvsem ritem, nekoliko spominja na kako izmed zgodnjih del King Crimson, seveda bazirano na popolnoma drugačni kitarski tehniki. Ko nastopi del kjer se akustična kitara zliva z ezoteričnimi klaviaturami in zvočnimi efekti dobi kompozicija popolnoma novo podobo. Čisto na koncu pa nas preseneti še ekscentrični Hicksov vokal. Ko nastopi zaključna kompozicija "Spectral Mornings" pa priporočam, da ob vsakem naslednjem poslušanju le te ugasnite luči in se prepustite valovanju kompozicije, saj to še bolj pripomore k izjemnemu vzdušju te čudovite kompozicije, ki je eden izmed vrhuncev albuma. Ob Steveovih subtilnih in do konca izpiljenih solažah, ki se v popolnosti ujemajo z melanholičnimi klaviaturami je to delo popolna demonstracija glasbe, ki lahko izhaja le iz globin najčistejših človeških čustev. Resnična mojstrovina, ki si zasluži veliko glasnih in vnovičnih poslušanj s strani ljubiteljev Steveove glasbe.

Ponovna izdaja iz leta 2005 ponuja večinoma alternativne verzije nekaterih skladb, single verzijo "Clocks", "Live Acoustic Set", kjer Steve v živo demonstrira nekaj svojih akustičnih trenutkov ter koncertno verzijo "Tigermoth". Torej dovolj novih dodatkov, ki bodo vsekakor zadovoljili vse zbiratelje in ljubitelje Hackettovih del.

"Spectral Mornings" je mojstrovina, ki predstavlja enega izmed Steveovih najboljših trenutkov v celotni karieri s katero znova dokazuje, da je eden največjih mojstrov hkratnega združevanja glasbene variabilnosti in emocionalnosti. Ni težko uganiti, zakaj je njegova solo kariera hitro doživela navdušeno odobravanje privržencev klasičnih Genesis, saj njegova glasba ponuja več tradicionalnega zvoka in duše skupine kot pa so ga slednji kdajkoli premogli po Steveovem odhodu. Vsi zgodnji Hackettovi albumi sicer spadajo med njegova najboljša dela, a prav "Spectral Mornings" na najboljši in najcelovitejši način predstavlja Stevea kot solo glasbenika ter njegov karakteristični glasbeni pristop. Vsak ljubitelj progresivnega rocka in dobre glasbe nasploh bi moral v svoji zbirki posedovati vsaj en Hackettov solo album. Če že ne pozna oziroma je prespal izid njegovih prvih dveh mojstrovin pa za ignoriranje "Spectral Mornings" ni nobenega opravičila.