Rage: Speak Of The Dead

Soundchaser je križan in njemu v posvetilo so Rage spisali 20 minutno epsko suito, katero so oplemenitili zvoki Praškega "Lingua Mortis" orkestra s katerim je skupina že sodelovala v drugi polovici devetdesetih prejšnjega stoletja. Kaj so torej Wagner, Smolski in Terrana spravili novega skupaj?

Pravzaprav je "Speak Of The Dead" sestavljen iz dveh delov, med katerima je mogoče potegniti jasno ločnico. Prvega predstavlja omenjena 20 minutna kompozicija Suite Lingua Mortis, ki je zmes tradicionalnega Rage metala in klasičnih orkestracij. Seveda je kitarski bog Smolski briljanten in standarden v svojem osupljivo dovršenem brzenju na kitari in Mikeu Terrani uspeva konkretno "pištoljenje" z "rollingi", kateri izpod njegove muskulature navadno kot za šalo jemljejo dih poslušalcu in tudi to pot je tako. Orkester skozi igranje vnaša živost in občutja v suiti dejansko oživijo. Gre za sila pogumno potezo, ki so si jo očitno moderni Rage znova močno želeli izvesti. Suita je pravi rekviem in si zasluži pravo priložnost, da zleze pod kožo.

Rage so ubrali pravšnjo mero. Ohranili so svojo metalsko neupogljivo držo in naredili še vedno svežo zadevo, ki je privlačno zanimiva. Tej drzni suiti "ultramelodična" kitara dobesedno pomaga leteti. Peavyjev vokal je standarden in epskost ter himnična pompoznost suite je z njim do določene mere kastrirana in vokal prizemljuje kompozicijo. Suita zahteva veliko potrpežljivosti, saj si pravi "headbanger" želi takojšnje rohneče metalske ekstaze, ki pa jo bo v suiti le stežka kaj našel, čeprav nekajkrat Rage prepričljivo bruhnejo svoj ogenj. Pravega metalca bo 20 minutna suita najverjetneje morila, ker so Rage enostavno pregroba skupina in Peavyjev vokal raztogoteno rezkega zvena enostavno ne sodi v glasbeno "simfoniranje". Po drugi plati, pa ji ravno ta vokal daje pomembno težo, da lahko rečemo, da so Rage naredili ponovno nekaj svojega in nekaj novega. Suita je dejansko dobrodošla ideja, saj kot taka razbija možnost pretiranega kloniranja "Soundchaser-ja" (2003). Hkrati pa se ob poslušanju porajajo razmišljanja, kako bi vse skupaj izpadlo v obliki 20 minutnega inštrumentala, ki bi definitvno zažgal 100/uro, kajti zgodilo bi se prvič, da bi Rage naredili tako dolg inštrumental! Spomnite se na 10 minutni inštrumentalni "rally jamming" v komadu Unitiy! Fani s takšnim inštrumentalom ne bi bili obremenjeni in bi ga brez zadržkov sprejeli. Ker je suita motivsko zelo fragmentirana, traja malo dlje, da se prebiješ skozi njo. Ko pa zleze v ušesa, mine njena minutaža, kot bi s prstom mignil.

Pesmi v nadaljevanju pa definitvno so tisto "pravo". Drugi del predstavlja Rage v popolnoma drugi luči. Trojec spet razbija kot utrgan in pri tem ne pozna posebnega zadoščenja. Rage so v njem opustili sleherno epskost in so jezni kot že dolgo ne. Drugi del predstavlja sedem od 3:30 do 5:15 minutnih ubijalcev. Nobenih simfoničnih ličil ni najti, Rage pristopijo klasično, kot pošteno razgreti "power metal trio". Skupina je razjarjena in zdi se da so pesmi No Fear, Full Moon, Kill Your Gods (s fantastičnim srednjim inštrumentalnim delom), Turn My World Around, Be With Me Or Be Gone ter Speak Of The Dead, znova bolj surove in uničevalne, kot skladbe s "Soundchaserja" (2003). Skladbe nosijo tradicionalen Rage slog katerega avtor je seveda Peavy Wagner, ta ogrodja pa so spet impozantno zabeljena z vesoljskim igranjem beloruskega kitarskega čudesa imenovanega Victor Smolski, da ne govorim o standardni vratolomnosti Mike-a Terrana-e na bobnih. Plošča nosi temačen morbidno depresiven občutek, zavit v žalovanje in melanholijo, katere, ne "Unity" (2002) ne "Soundchaser", nista bila deležna v takšni meri. Poezija se znova vrača k priljubljeni tematiki o vprašanjih življenja in smrti, o potovanjih v onostranstvo, letenju duš, posmrtnem življenju,…

"Speak Of The Dead" je predvsem taktičen album. Rage so se na njem spretno izvili možni albumski "repetitivnosti", zlasti z vključitvijo nove suite. Obenem presenečajo znova tendence "thrashiranja" in rahlo slogovno spogledovanje z začetkom devetdesetih, ko so še posebej sloveli po neukročeni ostrini in surovosti. Fantje pač spretno krmarijo po standardih, ki jih modro obvladujejo.