Saj ni res pa je, »Spacehawks« je še ena izmed 'neštetih' Hawkwind kompilacij, katere so po vrsti nehali šteti tudi najbolj fanatični oboževalci teh unikatnih legend britanskega space rocka. Vseeno pa gre tokrat za eno izmed nekoliko bolj inovativnih izdaj, saj ne gre le za tipično zbirko najboljših oziroma najbolj prepoznavnih preteklih del, temveč »Spacehawks« vsebuje alternativne verzije skladb z zadnjih dveh studijskih dosežkov, se pravi »Blood of the Earth« (2010) ter »Onward« (2012), nekatere na novo odigrane stare favorite v režiji aktualne Hawkwind postave ter celo nekaj popolnoma novih skladb. Vse to pomeni, da je »Spacehawks« dovolj zanimiva investicija tudi za vse tiste, ki niso ravno Hawkwind fanatiki, temveč jim od časa do časa paše slišati tudi prvinski space rock iz časov, ko je bil progresivni rock še mlad.
Čeprav je od časov, ko so Hawkwind izdali svoje najboljše albume, se pravi v sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let 20. stoletja, ostal samo legendarni šef in ustanovitelj skupine, kitarist in pevec Dave Brock, medtem ko mu od legendarnih imen že vrsto let dela družbo kultni klaviaturist Tim Blake (Gong, Crystal Machine). Od dolgoletnih članov je ostal tudi bobnar Richard Chadwick, ki je v bandu že od leta 1988, povedati pa je treba, da je tudi aktualna Hawkwind postava z Mr Dibsom v vlogi glavnega vokalista na ravni nekaterih njihovih najboljših inkarnacij in teh v preteklih, več kot štirih desetletjih. res ni bilo malo.
Hawkwind, eno izmed ključnih imen progresivnorockovskega gibanja na začetku sedemdesetih ter most med psihadelično hipijevsko in punk sceno s svojim fuziranjem trdega rocka, acid rocka, elektronike in proto punka tudi ob moderni produkciji še vedno zvenijo enako 'odklopljeno' kot nekoč. Slogovne razlike med novimi dosežki ter stvaritvami z zadnjih dveh studijskih albumov v primerjavi s klasičnim materialom so očitne, vendar je zvočna filozofija še vedno podobna, če ne ista od časov, ko je pri njih igral nekdanji basist in pevec, legendarni Ian 'Lemmy' Kilmister (Motorhead), zato ni nobeno presenečenje, da skladba »Seasons«, kjer je najti elemente ambientalne elektronike, acid rocka, trdega rocka in punka z dolgometražnimi inštrumentalnimi odklopi, močno spominja na njihove 'najboljše čase'. Vse bolj se bliža obletnica kultnega albuma »Warrior On the Edge of Time« (1975), njihovega poslednjega dosežka z Lemmyem, zato je, kar primerno, da so iz njega izbrali največ na novo odigranih skladb.
Nove verzije, klasik s prej omenjene studijske mojstrovine, kot so »Assault & Battery«, »Golden Void« in Demented Man«, v moderni preobleki večinoma izpadejo zelo dobro, čeprav bodo nekateri dolgoletni privrženci pogrešali kaotični šarm in protopunkovsko zamazanost originalne produkcije. Vse verzije v moderni podobi ne izpadejo enako posrečeno. Na novo odigrana »X in Search of Space« (1970) klasika »Master of the Universe«, po novem, morda iz bolj komercialnih razlogov, naslovljena kot »Masters of the Universe« (manjkata samo še He-Man in Skeletor), tako nima tiste neukročene uporniške energije, ki je zaznamovala izvirno verzijo, čeprav reprezentativna trdorockerska kitarska fraza, ki odlikuje ta nepozabni zimzelen, še vedno zveni sijajno.
Popolnoma nove skladbe, še posebno melodični »Where Are They Now«, so po drugi strani odlične in nadejati se je da bodo svojo pot slej ko prej našle na kakšen prihodnji Hawkwind studijski album. Na novo odigrani »Sonic Attack«, zimzelen z istoimenskega albuma, ki je izšel leta 1981 in na katerem je besedilo prispeval legendarni britanski pisatelj fikcijske literature Michael Morcock, je tudi po novem slika in prilika elektronsko podžganega postapokaliptičnega kaosa, kakršnega se lahko spomnijo samo večni 'vesoljski banditi'. Nove skladbe kot sta denimo »We Two Are One« in skorajda trance eksperiment »Sacrosant« zvenijo kot da bi bile ustvarjeni nekje sredi sedemdesetih, medtem ko je na novo odigrana verzija skladbe »We Took The Wrong Step«, ki je originalno izšla na Brockovem solo albumu »Looking For Love in the Lost Land of Dreams« (2012) v Hawkwind režiji izpadla na moč posrečeno, če že ne boljše kot original. Na skladbah kot je »It's All Lies«, ki je originalno izšla na albumu »Stellar Variations« (2012) v režiji Brockovega stranskega projekta Hawkwind Light Orchestra nazorno demonstrira, kako uspešno so Hawkwind združili svoj tradicionalni zvok in pristop z modernimi ambientalno-produkcijskimi idejami s pomočjo katerih še dandanes zvenijo nič manj inovativno in relevantno kot pred štirimi desetletji, kar je za skupino, ki je v karieri prebrodila vrsto ustvarjalnih kriz in menjav postave, zares veličasten dosežek.
»Spacehawks« ponudi lep in nazoren zvočni vpogled v preteklost, sedanjost in prihodnost Hawkwind vesoljske ladje, medtem ko so nove skladbe zares lepa popotnica za nadaljnje studijske podvige. Svetla bodočnost se spacerockovskim legendam, ki so bile vselej obsedene z znanstvenofantastičnimi temami, med katera sodijo tudi potovanja skozi čas in pri katerih kapitan Brock šteje že spoštljivih 72 let, še nikoli prej ni tako očitno nasmihala.
na vrh