Nepoboljšljivi nemški power metal zafrkanti Edguy, se vračajo na prizorišče z desetim studijskim albumom. Ta je pričel nastajati po zaključku turneje Sammetovega projekta Avantasia. Mož se je vrnil s prebitkom energije s turneje in pričel ustvarjati nov material še sredi lanskega poletja. K sreči je bila njegova vizija to pot na pravem mestu. V primerjavi s pretirano popačenim »The Age Of Joker« (2011), kjer je pregovorna zbadljivost in lucidnost, ki se oklepa Edguy v različni pojavnosti že lep kos njihove kariere presegla mero zdravega okusa in omenjeni album vsebinsko kakovostno niha in razpada, je »Space Police – Defenders of the Crown« vrnitev na stara, najbolje prepoznana dela skupine. To so tista zaradi katerih jih fani še posebej cenijo. Album »Mandrake« (2001) denimo (druga skladba Space Police, bi sodila naravnost na omenjeni album). Novi album je poln sveže hrumečih kitarskih fraz, poln okusno podanega pompa in antemičnosti. Torej gre za tipske lastnosti Edguy glasbe. Skladbe so stkane kompaktno s prepoznano Edguy gravuro odlične srednje hoje med power metalsko udarnostjo in ultramelodično spevnostjo.
Potem, ko je »Age of the Joker« kazal, da skupna izgublja ustvarjalno svežino, še več, kazal je znake da skupina izgublja orientir razvojne glasbene vizije, je »Space Police – Defenders of the Crown« album, ki so ga Edguy preprosto potrebovali. Da jim povrne kredibilnost v družbi najmočnejših power metal izvajalcev sedanjosti. Skladbe dosegajo to pot izredno konsistentnost in kot kompozicije medsebojno enakovrednosti (v smislu idejnih rešitev in aranžiranja). Vsekakor so se Edguy z novim albumom vrnili k svojemu pravemu zvoku in slogu. To je tista njihova špura, ki na eni strani lahko asociira na pomembne zasedbe nemškega power metala, kot so največkrat Gamma Ray (Defenders of the Crown, The Realms Of Baba Yaga, Shadow Eaters), spet pa na drugi strani, zlasti zavoljo izbranih kitarskih fraz (Love Tyger), pa tudi zvočno idejnih rešitev v integraciji klaviatur (tudi programskih zank) v ozadju, lahko vleče k prvinam melodičnega rocka (Do Me Like A Caveman – eden »genialnejših« naslovov v povesti skupine).
Album nosi vsekakor lucidno noto, kar je bilo moč razbrati že v zaključku prejšnjega odstavka. Dovolj je, da se ozreš po naslovih skladb, naslovu albuma, njegovi naslovnici in vse postane jasno v hipu. A je to pot znova ta ščepec dodan kot zaželena in ne nujno obvezna začimba, tako kot so Edguy to znali vselej mojstrsko zapakirati že na studijskih dejanjih preteklosti. Ena takšnih silno zabavnih točk albuma je tudi priredba Falcove Rock Me Amadeus, odpeta v nemškem jeziku (tako kot velja za izvirnik). Album izgubi nekaj naboja proti koncu, zlasti zavoljo nič kaj zanimive Alone In Myself, česar ne popravi v celoti niti mini epska suita The Eternal Wayfarer na koncu albuma, ki vleče v prvem hipu na Sabaton himno Cliffs Of Gallipoli, kasneje se atmosferično in stilsko zasuče skozi integracijo »arabesk«, do »HammerFall-skega« refrena. Definitivni odklon albuma, ki pa ne uspe prevzemati pozornosti nad drugimi skladbami. A dokler bodo Edguy nizali tako odlične kompozicije kot je otvoritveni rušilec poln bombastike Sabre & Torch, se ni treba bati za to, da bi skupini v prihodnje nemara zmanjkalo pravega ustvarjalnega dinamita!
Izkušeni fantje ne odkrivajo glasbene revolucije z novim albumom. Spravili so od sebe album glasbe, ki jim igra v srcu, zato gre za precej bolj pristen izdelek, kot zadnja dva albuma, ki sta v eksperimentiranju z zvokom skupini dolgoročno prej rušila kredibilnost, kot prinašala koristi, čeprav sta na glasbenih lestvicah dosegala zavidljive, če ne kar najvišje uvrstitve v karieri skupine do tega dne. Album »Space Police – Defenders of the Crown« je vsebinsko znova polnokrvno otipljiv in kakovostno kompakten izdelek skupine, kjer se znameniti elementi Edguy glasbe z gizdavo zafrkljivostjo vred, razgaljajo v pravšnjem iztržku. Tega se bodo seveda najbolj razveselili fani skupine. Prav omenjena konsistenca med skladbami, daje celo občutek (sploh zavoljo skladb Sabre & Torch, Defenders of the Crown, The Realms Of Baba Yaga, Shadow Eaters), da grr, če ne že za najtrši album Edguy kariere, pa zagotovo za enega najtrših.
na vrh