Blaze Bayley je mož, ki ne sklepa (več) kompromisov. Že lep čas drži vajeti svoje samostojne kariere čvrsto v rokah in vse stvari, ki se jih loteva v ustvarjanju svoje heavy metal zgodbe, uspešno samo-kontrolira.
Za možakarjem je debelih 30. let glasbenega udejstvovanja. Kot nemara veste je Blaze Bayley opravljal funkcijo vokalista angleške heavy metal zasedbe Wolfsbane deset let, potem pa se je leta 1994 priključil Iron Maiden, s katerimi je izdal dva studijska izdelka. Avantura z Iron Maiden je dala Blazu Bayleyju odlično podlago, da zavihti svojo nadaljnjo kariero postopno preko zasedbe Blaze proti karieri samostojnega izvajalca. S skupino Blaze, pa tudi kot samostojni izvajalec, je Blaze Bayley izdal serijo odličnih albumov, med katerimi kakovostno šepa le aktualni »The King Of Metal« (2012), zato mu dobre kompilacije v tem oziru zares ni bilo težko ustvariti.
Po pričakovanju na tej kompilaciji ni Iron Maiden skladb, katerih soavtor je Blaze Bayley, z izjemo akustične verzije komada Clansman, ki je izšla za projekt Nylon Maiden v kolaboracij Bayleya na vokalu in kitarista Roba Zwijsena. Zanimivo je tudi to, da se je Blaze v širšem krogu ognil tudi let, ki jih preživel z Wolfsbane, na kompilacijo je vključil le koncertno verzijo sicer odlične Wolfsbane skladbe Tough AS Steel. Glavnino njegove kariere pa predstavljajo na kompilaciji izbrana dela najboljših trenutkov albumov v zasedbi Blaze ter Blaze Bayleya kot samostojnega izvajalca. Posebej obilno sta zastopana prva dva Blaze albuma Sillicon Messiah (2000) in Tenth Dimension (2002), temu sledi tudi konkretno izpostavljeni odlični Blaze Bayley album »The Man Who Would Not Die«, malček manj je skladb iz enakovredno kakovostnega »Promise And Terror« (2010) ter tretjega Blaze albuma »Blood And Belief«. K sreči sta z albuma The King Of Metal predstavljeni le dve skladbi, ki v prebitku izvrstnih trenutkov Bayleyeve kariere na tej kompilaciji povsem dostojno učinkujeta.
Prvi plošček prevzema pozornost nad drugim. Čeprav je njun namen da enakovredno predstavita lik in delo Blaze Bayleya, je preprosto prvi plošček izrazito močnejši. Drugega odpreta sprva dve akustični deli, prvo je skladba Russian Holyday iz EPja »Russian Holyday« (2013), že omenjena Clansman. Obe točki razkazujeta, da Blaze Bayley glede na vokalno barvo in vokalni pristop pravzaprav ne sme peti »mehko«, senzitivno, ker mu glas pričenja »pokati«. Postane stanjšan, neizrazen. Še posebej v akustični Clansman smo priča nekaterim trenutkom, kjer v znamenitih »Oh-Oh-Oh« napevih melodija vokala vozi nekoliko navzkriž z akustično spremljavo kitare. Prvi Blazeov »Oh« v napevu je vsakokrat skoraj za pol tona previsok. Prav v zaključnem delu pa izgubi drugi plošček še nekaj več točk, zavoljo dveh manj impresivnih novih skladb Hatred in Eating Children. V obeh skuša Bayley v svojo heavy metalsko izvirnost vmešavati moderne zvočne principe mastnega in na trenutke v namerni poltonski minimalizem ovitega kitarskega sekanja. Nič kaj lep obet, če ti dve deli slučajno naznanjata tisto, kar gre pričakovati na novem studijskem izdelku.
»Soundtracks Of My Life« je dobrodošla kompialcija za vse, ki Bayleya ne poznate. Je močna kompilacija, ki izpostavlja izreden avtorski talent Blazea Bayleya. V obilni knjižici so skladbe zastopane z bogato spremno besedo Blazea Bayleya, v katerih razkriva ozadja njenih nastankov. Buditeljske koračnice, ki so obenem naphane z izrazito ostrino riffovske nasršenosti, mračnjaštvom, iskrenim čustvom jeze in celo blaznosti. prepoznano zabeljene z edinstvenim vokalno barvo Balyleya, ki ga krasi tisti nižje intonirani, zamolklo votli ten, kakršnemu ni enak niti en vokal na planetu, nosijo edinstveni pečat artistične neminljivosti. Himnični refrenski napevi, po vzoru pretkanega združevanja metalske udarnosti z nalezljivo melodičnostjo, je Balyeyev »wildcard«, s katerim si je od vselej odpiral vrata za vstop med peščico ožjih heavy metal izvajalcev, ki jim je bilo vselej vredno prisluhniti in aktivno spremljati njihovo aktualno ustvarjalnost. Res, da je z zadnjim studijskim izdelkom »The King Of Metal« mož ustrelili v prazno, da navadno novači poceni (a nikakor ne nekvalitetne) glasbenike, ki pripadajo matičnim državam. za krajše turneje po taistih »eksotičnih« koščkih planeta Zemlja (Turčija, Južna Amerika, Rusija, Češka, Italija), s čimer varčuje denar, pa upajmo da Blaze sčasoma ne postane ujetnik stare slave, saj tudi dve povsem novi skladbi te kompilacije ne prepričata, da bi ujel tisti pravi kreativni navdih za ustvarjanje sledečega studijskega dokumenta, na katerem bi postregel nivo svojih najboljših studijskih del.
na vrh