Black metal je imel vedno dve skrajnosti, eno skrajno brutalno, temačno, surovo in primitivno ter drugo, včasih skoraj pretirano pompozno, simfonično in orkestralno. Redke so skupine, ki jim je uspelo popolno združiti dve na videz nezdružljivi skrajnosti – pozni Emperor, Dimmu Borgir srednjega obdobja, Carach Angren in naši Dekadent (!) – nekaj podobnega pa na svoji novi plošči skuša doseči ljubljanska zasedba Condemnatio Cristi, ki se po dveh letih od izdaje prvenca Incest vrača z albumom Soundtracks.
Že naslov albuma logično nakazuje smer, ki jo je ubrala zasedba, ta naj bi torej bila globoko zasidrana v filmski glasbi. Ni mi bilo povsem jasno, kako naj bi ta stvar zvenelo in pravzaprav točno tako zveni tudi album. Kot shizofrenik katerega številne osebnosti se ne zavedajo obstoja drug druge, skupina na plošči namreč razgrne širok žanrski spekter. Jedro Soundtracks tako tvori dvojica black metala in orkestralne, filmske glasba, ki pa se žal skoraj v celoti medsebojno izključujeta in delujeta kot žanrska celota. Ploščo namreč orisuje predvsem izrazita dvojnost na eni strani izključno black metalskih komadov ter na drugi strani izključno »soundtrack« skladb, ki naj bi imeli vlogo nekakšnega povezovalnega mostu.
A celota kot taka nikakor ne deluje tako kot bi morala, saj Soundtracks zveni zmedeno, razpršeno in nekoherentno, nič kaj pa k celoviti sliki ne pomaga mešanje številnih žanrov v »metalskih« komadih. Condemnatio Cristi lahko namreč v zgolj nekaj minutah nanizajo in zmešajo nekaj black metala, malo death metala, umazan rock 'n'roll tipa Motörhead (Black Water Part 2), thrash metal, gothic metala izrazitega predvsem v naslovnem komadu (v prvi vrsti zaradi mešanja globokega moškega vokala in nežnega ženskega glasu), heavy metalski solaž (Deathmarch) ter celo orientalsko zveneče elemente (Japan). Se sliši zbegano? Vsekakor. Že tako prehud žanrski razpon se trudijo povezati med seboj konceptualno resda povezani filmski izleti, ki vsak zase zvenijo zelo solidno in bi svoj mesto zlahka našli na kakšni čisto pravi in resni plošči filmske glasbe, a jim prav zaradi pretirane raznolikosti glasbene ekskurzije po Soundtrack nikakor ne uspe ujeti prave rdeče niti.
A če metalska stran albuma ne dosega ravno najvišjih standardov, pa je treba pohvaliti orkestralne skladbe, ki so dovolj mogočne ter prepričljive in hkrati čutne, da ne bi bilo slabo videti tudi njihove video filmske podobe, ki bi glede na slišano slikale predvsem moč narave in čudovite podobe pokrajine. Morda bi bilo tudi zaradi tega bolje, da bi Condemnatio Cristi v prihodnje izbrali zgolj eno glasbeno smer, pri njej vztrajali in jo nadgrajevali. Smiselno pa bi bilo tudi izbrati zgolj eno producentsko ime, saj je na plošči očitno slišno kdo je delal kaj. Zaradi že tako (preveč) raznolike glasbene podobe albuma je to še toliko bolj opazno. Kljub temu pa si mirne volje privoščite šilce CCja. Ne bo najboljši viski kar ste jih okusili, po grlu pa bo, čeprav bo malo zapeklo, stekel brez večjih težav.
na vrh