Marillion, najbolj marljivo varovana britanska glasbena skrivnost, se po skorajda štiriletnemu studijskemu predahu, kolikor je minilo od njihovega zadnjega 'pravega' studijskega dosežka »Happiness Is The Road« (2008) vračajo z novim projektom, katerega so naslovili »Sounds That Can't Be Made«. To je že njihov sedemnajsti studijski album, če se zraven šteje akustično ploščo »Less Is More« (2009), kar nazorno priča o deloholični naravi kultnega art rockovskega kvinteta iz Aylesburya. Posamezne stvaritve na »Sounds That Can't Be Made« so bile posnete v studiu Real World Studios, kateri je v lasti legendarnega Petra Gabriela (ex-Genesis), enega izmed ključnih glasbenikov, kar se tiče vpliva na zvokovni razvoj Marillion, predvsem v njihovih zgodnjih, neo prog rockovskih letih. Tudi tokrat je karizmatični pevec in občasni klaviaturist Steve Hogarth napisal vsa besedila na albumu z izjemo »Pour My Love« pri katerem mu je pomagal dolgoletni zunanji sodelavec John Helmer.
Lirične izpovedi gospoda H-ja so, tako kot običajno, polne globoke pronicljivosti in simpatij do nerazumljenega posameznika znotraj zblaznelega sveta pa tudi socialnega aktivizma, kar je najbolj občutno na uvodni, več kot 17-minutni epski mojstrovini »Gaza«, katera je posvečena trpljenju palestinskega naroda, predvsem palestinskih otrok pod brutalno izraelsko okupacijo. Marillion postava je že od leta 1989 nespremenjena, kar je naravnost osupljiv dosežek s katerim se lahko pohvali redkokatera skupina njihove generacije. Izredna kemija, ki med člani vlada že več kot dvajset let jim omogoča maksimalni skladateljski luksuz, saj odlično razumejo komponistične ideje in potrebe drug drugega. Tokrat jim je nekoliko daljši studijski predah omogočil, da se je v tem času nabralo lepo število osvežilnih skladateljskih in aranžerskih zamisli, kar pomeni, da je najnovejši studijski projekt njihov najbolj prepričljiv dosežek po nepozabni mojstrovini »Marbles« (2004).
Na »Sounds That Can't Be Made« se Marillion vračajo h kreiranju daljših, tudi več kot 10-minutnih kompozicij, kar je bilo v zadnjih nekaj letih prej izjema kot pravilo. To bo razveselilo vse tiste, ki pri njih najbolj čislajo progresivno rockerske elemente, katerih tokrat ni malo, saj gre v celoti gledano za enega najbolj kompleksnih albumov H-jeve ere pri katerem pa je potrebno omeniti, da so posamezni aranžmaji neobičajno 'pretočni' in relativno hitro zlezejo v uho, vsaj kar se tiče nekoliko bolj zahtevnega poslušalca, po čemer se »Sounds That Can't Be Made« prav tako razlikuje od večine Marillion studijskih projektov v zadnjih desetih letih.
Navkljub kompleksni ritmični strukturi, široko razvejanih simfoničnih aranžmajih in številnih nepričakovanih časovnih prehodih vse kompozicije na albumu ohranjajo glavo in rep ter melodično komponento. Po zaslugi fantastičnega kitarskega mojstra subtilnosti Stevea Rotherya in vsestranskega klaviaturskega čarodeja Marka Kellya se album utaplja pod količino eteričnih aranžmajev, kakršnih se nekako pričakuje od modernih, art rockovskih Marillion, katerim sta subtilnost in prefinjenost pomembnejši od nekdanje neo prog rockovske teatralnosti in pompoznosti. Sanjska ritem naveza med kultnim basistom Peteom Trewavasom (poleg Marillion je tudi član prog rockovske superskupine Transatlantic), ki vnovič ne varčuje s širokogrudno ponudbo melodičnih bas linij ter starim bobnarskim volkom Ianom Mosleyem, kateri je po pričakovanju slika in prilika bobnarske dinamičnosti, deluje kot dobro naoljen stroj in je ključna pri izgradnji epske razgibanosti posameznih del na albumu. Gospod H, ki na žalost, predvsem dolgoletnih oboževalk dandanes že dolgo ni več v cvetu mladosti, se vnovič izkaže kot izvrsten in popolnoma unikaten pevec s katerim Marillion na daleč ohranjajo prepoznavni zvokovni obraz, kar res ni nobeno presenečenje, saj je že od leta 1989 dalje v odlični pevski formi.
Že omenjeni, več kot 17-minutni uvodni ep »Gaza«, ena najbolj kompleksnih in globokih stvaritev v njihovi povesti, kar je za skupino, ki je v svoji povesti ustvarila kar nekaj takšnih dosežkov, ki dajo poslušalcu 'za misliti', še en dokaz, da jim zlepa ne zmanjka osupljivega artističnega zanosa. Tako kot je nekako primerno za besedilo, ki je posvečeno trpljenju palestinskega naroda pod brutalnim izraelskim škornjem, ki pred očmi mednarodne skupnosti na krvav način vsake toliko časa obračunava z 'neposlušno' Gazo, največjim zaporom na svetu, je atmosfera te izjemno zanimive stvaritve večinoma mračna in melanholična s celo paleto nenadnih ritmičnih sprememb in nenadejanih časovnih prehodov.
V uvodnem, izrazito razburkanem delu se H-jev melodramatični vokal odlično zliva s Kellyevimi ambientalnimi vzorci na klaviaturah in Rotheryevimi neobičajno surovimi kitarskimi pasažami. Kultni kitarist je vnovič izjemno kreativen z energično postrežbo inovativnih kitarskih improvizacij. Ta epska stvaritev ves čas prehaja med umirjenimi, melanholičnimi ambientalnimi niansami ter udarnimi, temperamentnimi trenutki, kjer Hogarth, kateri se je na lastne oči sredi Gaze prepričal o travmatični situaciji tamkajšnjih prebivalcev, predvsem otrok, na izjemno podoživet način stresa žolč nad brutalnostjo izraelskega okupacijskega režima. S tem se je pridružil Rogerju Watersu (ex-Pink Floyd) kot enemu redkih pevcev, ki dandanes, ko nesposobna mednarodna skupnost pod patronatom 'vsemogočnih' Američanov zavestno miži na obe očesi, še vedno opozarjajo na ta žalosten problem tega v nebo vpijočega pokopa vsakršne človečnosti. Občasna pomoč Trewavasa in Kellya na mikrofonih poskrbi, da vokalne linije na trenutke izpadejo izjemno eterično.
Po politično-humanitarno obarvani pridigi se prileže skladba z nekoliko bolj sproščujočo atmosfero, katera umiri segreto ozračje, v podobi naslovne mojstrovine, se pravi »Sounds That Can't Be Made«, za katero se že zdaj lahko napove, da se bo uvrstila med priljubljene koncertne klasike. Njen glavni čar se skriva v izrazito nostalgičnem vzdušju, katerega pričara mogočen kitarski rif v navezi z eteričnim sintetizatorskim aranžmajem. Kelly, ki med drugim pričara tudi sočno klaviatursko solažo, je vnovič izjemno inovativen pri kreiranju mogočnih sintetizatorskih zaves, katere so ključne pri grajenju melanholične, a obenem tudi dvigujoče atmosfere. H-jev vokal tokrat zveni izrazito samozavestno, na trenutke že skorajda arogantno, medtem ko vrhunec ambientalne magije predstavlja epski refren s hipnotičnimi večglasji. Po prebrisani Kellyevi sintetizatorski solaži se z monumentalno kitarsko solistično predstavo izkaže tudi Rothery.
»Pour My Love« je nežna, klavirsko usmerjena balada z minimalističnimi ambientalnimi vzorci sredi katere se H-jev, tokrat izrazito žalobni vokal počuti izjemno udobno. Zasanjano vzdušje, ki vlada večino časa, nekoliko prevetri nepričakovan časovni prehod, kjer pobudo prevzame prešerni simfonični aranžma in odločna kitarska fraza, na kar Rothery vse skupaj popestri še s kratko, a duhovito kitarsko solažo. »Power« na katerem vlada precej fatalističen ambientalen utrip je še en prepričljiv kandidat za Marillion klasiko, saj vsebuje enega izmed najboljših oziroma najbolj mogočnih refrenov v zadnjih nekaj letih. Otožno atmosfero počasi izgrajuje kombinacija dinamičnih sintetizatorskih vzorcev in slojevitih kitarskih pasaž, medtem ko gospod H med menjavanji umirjenih in razburkanih ambientalnih nians vnovič uprizori epsko pevsko predstavo sredi katere se mešata zanos in gnev.
»Montreal« je še ena kompleksna mojstrovina epske, tokrat 14-minutne dolžine, katera je posvečena vsem kanadskim privržencem skupine in zlasti mestu Montreal, kjer so člani skupine med prejšnjo turnejo naleteli na izrazito topel sprejem. Besedilo »Montreal« tako na izrazito idiličen način, ob katerem bo še kakega izmed bolj razgledanih Slovencev pritegnila zamisel o čimprejšnjem 'pobegu' v Kanado pred domačim, neo-liberalističnim (ali bolje rečeno neo-fašističnim) opustošenjem, pripoveduje o pustolovščinah kultnega banda (obisk cirkusa, lokalnih kavarn, trgovin itd) pred koncertnim nastopom v Montrealu. Tam so jih menda že na letališču pričakali vzhičeni privrženci, katerih v Kanadi ni malo. Kompleksna atmosfera skladbe je ves čas izrazito prijetna in eterična z občasnimi, nekoliko bolj razgretimi 'eksplozijami', saj Kelly ves čas zavzeto polaga slojevite simfonične teksture, medtem ko je Rothery vnovič 'klasa zase' kar se tiče tkanja subtilnih kitarskih fraz. Hogarth pa se vnovič izkaže kot odličen pripovedovalec bogatih življenjskih doživetij. Brez dvoma bodo kanadski privrženci to skladbo nemudoma posvojili, tako kot so estonski Marillion fani leta 1997 klasiko »Estonia« sprejeli za svojo himno.
»Invisible Ink« je relativno kompleksna ljubezenska balada, katera vsebuje izrazito tihožiten uvod na klavirju ob H-jevi melanholično zasoljeni pevski predstavi. Marillion na mojstrski način iz neobetavnega, nekoliko zaspanega uvoda preidejo v energično in ritmično dinamično sekcijo, kjer glavno pobudo prevzame mogočna kitarska fraza, medtem ko Hogarth na prepričljiv način prehaja med visokimi in nizkimi pevskimi legami. »Lucky Man« je še ena imenitna skladba z zabavnim besedilom o samouresničitvi in hkrati sarkastičen obračun z nizkimi potrebami večine izmed naključnih posameznikov sredi sodobne, hiper-potrošniške 'civilizacije', katera se počasi, a nezadržno pelje v prepad. Tu se vnovič menjata razburkana in melanholična atmosfera pri čemer Rothery ob spremljavi slojevitih simfoničnih aranžmajev na klaviaturah plete subtilne kitarske pasaže ter se občasno poda v relativno surove vode. Hogarth znova na izvrsten, teatralen način prilagaja svoj vokal potrebam trenutnega ambienta ter se še posebno izkaže v dvigujočem, hiperaktivnem refrenu.
Zaključni mojstrski dosežek, »The Sky Above The Rain« je tretji v nizu več kot 10-minutnih prog rockovskih epov, ki se nahajajo na »Sounds That Can't Be Made«. Odpre se kot relativno nedolžna ljubezenska balada z otožnim H-jevim petjem in nežno Kellyevo klavirsko spremljavo, na kar se polagoma vključijo še subtilna kitara, preudarna bobnarska podlaga, melodične bas kitarske linije ter slojevite sintetizatorske teksture. Rothery je vnovič briljanten s ponudbo hiper-melanholičnih kitarskih improvizacij s pomočjo katerih dvigne veličastno atmosfero za še eno stopnjo navzgor. Simfonične nianse se na izjemno prefinjen način pretakajo skozi mogočne kitarske pasaže in skladno tvorijo prelepo melodijo. Legendarna skupina s tem odličnim dosežkom, kateri vrhunec doživi v epskem zaključnem delu sredi katerega se še posebno izkaže gospod H s svojo srce parajočo pevsko predstavo, medtem ko Rothery pričara monumentalno kitarsko solažo, vnovič izkaže v vlogi izjemnih mojstrov ambientalne slojevitosti.
Marillion so s »Sounds That Can't Be Made«, svojo najnovejšo studijsko mojstrovino, vnovič dokazali zakaj so, kljub kriminalni prezrtosti s strani komercialnih medijev, ena izmed najbolj cenjenih progresivno rockovskih skupin našega časa. Tokrat je bila očitno ključna filozofija artističnega procesa za albumom 'kvaliteta pred kvantiteto', kar se jim je bogato obrestovalo z enim izmed najboljših izdelkov te nerazdružljive Marillion postave, ki nas že vrsto let razveseljuje z nalezljivimi melodijami in globokimi sporočili. Nekako je kar težko verjeti, da letos mineva natanko trideset let od izida prvega Marillion singla »Market Square Heroes« (1982) in le kako bolje obeležiti to obletnico kot z izidom imenitnega novega studijskega albuma, ki se bo uvrstil ob bok njihovim glavnim mojstrovinam H-jeve ere kot so »Brave« (1994), »Afraid Of Sunlight« (1995), »This Strange Engine« (1997) ter »Marbles« (2004).
na vrh