Ta nikakor sproščujoča iztočnica v poslušanje novega studijskega izdelka nekdaj idejno sočne in dobre zasedbe In Flames, ki pa se, bodimo iskreni, že zadnjih nekaj let bori z nevidnimi mlini na veter in estetskimi smernicami, katere že zadnjih dvajset let aktivno sooblikujejo s soldatesko bolj ali manj znanih in zvenečih imen švedske in vsesvetno evropske smetane metala tudi sami. Veliko je sicer briljantno sproduciranih izdelkov, ki pa jim manjka jajc in izvirnosti, zaradi česar so sicer briljantni izbruhi na ploščah, kot so Come Clarity in redki trenutki navdiha na ploščah, kot so Reroute To Remain, še bolj pa izjemni Whoracle in Jester Race prej redkost kot pravilo. Po razočaranju z dementno zastavljenim izdelkom A Sense Of Purpose, ki je tak, kot bi bil sam sebi v namen in pušča slehernega ljubitelja metala hladnega in brezbrižnega, je bila napoved novega studijskega dela z ustanovnim članom manj še toliko manj navdušujoče, a se prisluhne vsemu tistemu, čemur se mora in tako se je v predvajalniku in na secirni mizi znašel tudi album Sounds Of Playground Fading.
Če vzamemo v obzir dejstvo, da je od zadnjega debakla minilo par let, je nekako odrešujoče dejstvo, da je vsaka sprememba možnost tudi za nov in svež začetek. Ko je februarja lansko leto Strömblad kapituliral ter odšel svoje demone zdraviti izven objema dušečega glasbenega kolektiva in večnih izčrpavajočih turnej, je stvar pri pisanju celotne plošče vzel v roke Björn Gelotte. Dela se je, vsaj po slišanem sodeč, lotil pedantno in premišljeno, vse kitarske solaže pa je v celoto vpletel z občutkom, ki je primeren tudi za novega viteza In Flames omizja - kitarista Niclasa Engelina. Že nekoliko oguljena in oškrbljena zver je dobila novo svetlečo protezo ter set svežih in še neskrhanih zob. Naj ne bo pomote - In Flames so svoj status pionirjev gothenburšekga melodičnega death metala ohranili ves čas svojega delovanja, a je kopica identičnih klonov ukradla del blišča, zaradi katerega je bilo zadnjih nekaj albumov, še bolj pa koncertni nastopi in In Flames koncertna izkušnja bližje mukotrpnemu flodranju kot smiselnemu in srčnosti polnemu početju. Zaveza vedno prisotnemu krojenju svoje srčne materije jih je vse bolj oddaljevala od puristične forme in izvrstnosti zgodnjih izdelkov, popolna neznanka pa je bil tudi naslednji korak na njihovi poti. Tokratni deseti studijski korak je užiten in nenaporen, za bogatimi plastmi izjemne studijske produkcije pa ostaja par točk, ki še vedno motijo in morijo. Ena izmed teh je precej enoličen in dolgočasen vokal glavnega tekstopisca in oratorja, gospoda Andersa Fridena. Zadnjih nekaj let se je gospod Friden dokončno poslovil od grlenih grovlov ter svoje glasilke prikrojil bolj sladko kričavemu grlenemu in čistejšemu brundanju. Iritirajoča dvojnost neiskrene brutalnosti in čistozvočne jokavosti ubija občutek možatosti že vsaj zadnje desetletje, zvočna melodrama pa izpade tako zguljeno fukotožna, da se lahko nad njo navlažijo vnovič le nepotešene horde modnemu metalu zavezanih devičnikov, devic, domiselnosti in genialne nabritosti sitih zombijev ter brezidejni lastniki velikih korporacij, ki iščejo nov vir lahkega zaslužka. Tovrstno glasbeno onaniranje je namreč najenostavnejši način zaslepitve množic, ki po dobri reklami kupijo še tako obskurno sranje, bolj kot glasba pa so pomembne lepe majice in iluzija, za bliščem pa se običajno skriva beda in Potemkinove vasi z neonom obsijanih kulis.
Sounds Of Playground Fading je niz trinajstih sicer lepo zvenečih skladb, ki pa so na nek način prav takšne kot kartonske kulise, onkraj katerih se skriva in iskri svet popolne praznine in bednega ponavljanja že slišanih vzorcev. Friden pa vseeno prekosi nekdanja natolcevanja in servira v ušesa kar nekaj dostojnih skladb. Predvsem zaradi tega, ker zveni bolj samozavestno in prepričano v svoj vokalni register. Ne manjka poigravanje z recepturami izjemne preteklosti, tako se Anders med drugim prepusti recitalom in klasičnemu death metalskemu grovlanju, ki ga pričara skladba Jester's Door. Reminiscenca na preteklost nakazuje tudi postmoderno transformacijo in slovo od nekdanje preteklosti. In Flames so (spet) obrnili stran novega poglavja. Pravzaprav je na celotni plošči slišati veliko svetlih trenutkov, zaradi katerih se lahko med površnim poslušanjem predate zibajočemu ritmu valovanja in vodotesne melodike, s katero podlegajo množice plamenov gothenburškega kvinteta že od preloma tisočletja in plošče Colony dalje. Moderni zvok druži v svojih nedrjih pridih klasične metalske ostrine, ki pa je skrbno razredčena in namenjena novim rodovom cincavih jokavcev, ne pa toliko vsem tistim, katerim srce krvavi za jedko bridkostjo At The Gates zvokov. Že otvoritvena akustika skladbe Sounds Of Playground Fading da vedeti, da je Björn sklenil zakriti morebitne škrbine z res genialnimi kitarskimi prijemi, glazura prek robatih robov pa je ustvarjena iz sintetičnih piskov, pokov in hreščanja sintetizatorjev zvoka.
In Flames so se v vseh prvinah dokazali kot vešči obrtniki, kar stežka pa se poslušalec otrese občutka, da se za mojstrsko produkcijo in atmosferičnimi meglicami skriva kaj veliko užitno novega in revolucionarno navdihujočega.Da, skladbe so spisane precej bolj povezano in na njih ne manjka detajlov in izjemnega kitarskega dela, prav tako pa je Anders manj tečen kot običajno, a je na plošči preveč elektronskega liftinga in premalo popolne nepredvidljivosti nebrzdanih idej. Prav zaradi tega še tako produkcijsko dovršena monotonost ni nič drugega kot to - monotonost in dolgčas nekoliko bolj bleščečega sija. Vsemu navkljub Sounds Of Playground Fading ni album, ki bi ga veljalo odpisati na prvo žogo, In Flames pa je uspelo vsaj malce zmanjšati občutek grenkobe, ki se je vsaj v mojih ustih nabiral zadnjih nekaj let.
na vrh