Nektar: Sounds Like This

Več kot 70-minutni "Sounds Like This", ki je originalno, dolgo pred pojavom CD-jev, izšel v obliki dvojnega albuma, je popolnoma unikaten in gotovo najbolj kontroverzen album v celotni Nektar diskografiji. To velja tako na pozitiven način, predvsem za vse ljubitelje tehnicističnih inštrumentalnih spretnosti in dolgih improvizacijskih jamov kot na malce manj razveseljiv način za tiste, ki imajo najrajši skladbe z glavo in repom ter neko povezujočo melodijo. Vsekakor nima para v zgodovini skupine, kar se tiče njegovega snemalnega in izvedbenega pristopa, ki je bil popolnoma živ ter skorajda popolnoma spontan. Številne improvizacijske domislice so na koncu celo izpadle zelo dobro, kar ni nobenega presenečenja, ko je šlo za tako izvrstne glasbenike kot so bili člani Nektar na čelu s karizmatičnim pevcem in kitarskim posebnežem Royeom Albrightonom, ki je na tem albumu pustil nekaj svojih najboljših, če ne celo najboljše kitarske predstave v povesti skupine. Njegova kitara v navezi s klaviaturami Allana "Taffa" Freemana albumu ves čas zagotavlja tisti njihov skrivnostni, rahlo psihadelični zvok z obširnimi melanholičnimi valovanji pomešanimi z energičnimi pasažami in nabrušenim rifingom. Z neverjetno ritem linijo v izvedbi bobnarja Rona Howdena, ki ne skopari z divjimi prehodi in redko videno ritmično fluidnostjo ter vsestranskim prispevkom basista Dereka "Mo" Moorea, se še tako kompleksna improvizacija in solistični vložek na albumu izkaže za popolno zmagoslavje prog rockovske nepredvidljivosti in nebrzdanega iskanja inštrumentalnih pustolovščin.

Kdor je pričakoval, da bodo Nektar po mojstrskem predhodnem albumu "A Tab In The Ocean" (1972) nadaljevali s svojo specifično obliko space rocka, temelječo na kombinaciji ezoterične simfonike, psihadeličnih inštrumentalnih odklopov in heavy rockerskih kitarskih ter orglarskih ekspad, je s tem albumom gotovo doživel hladno prho, saj bi si bilo težko predstavljati še bolj radikalen slogovni prelom. Namesto, da bi poglobili simfonično prog rockovske komponente ter ezoteriko in ustvarili še kakšen konceptualni album, so se odločili, da bodo to tradicijo za nekaj časa prekinili ter "Sounds Like This" v celoti posneli kar v živo (v studiu seveda) in naenkrat, brez vsakršnih studijskih korektur in brez večjih predpriprav. Ta nadvse pogumna poteza je prinesla mešane rezultate, a večina izmed njih se je posrečila in na albumu se nahaja nekaj izmed najbolj nenavadnih in eksperimentalnih stvaritev v njihovi karieri, ki predstavljajo svojevrsten izziv za sleherno progresivno rockovsko uho ter zahtevajo popolno odprtost za žanrsko in slogovno raznovrstnost.

Večina kompozicij na tem izdelku se precej bolj kot v klasičnih simfo prog rockovskih vodah giblje v hevy rockerskih ter znotraj razdrobljenih struktur vsebuje daljše improvizacijske jaminge v stilu nekaterih sorodnih koncertnih orgij popularnih heavy rock skupin 70-ih kot so bili denimo Deep Purple ali Led Zeppelin. "Sounds Like This" se tudi po strukturi posameznih aranžmajev slogovno več kot očitno spogleduje z bolj težkimi zvoki in tradicijo skupin na čelu z Deep Purple in (morda še bolj očitno) Uriah Heep, kar se tiče vokalnega pristopa in izpovedne dramatičnosti. To še posebno velja v tistih trenutkih, ko nastopijo dolge in kompleksne solaže na hammond orglah v kombinaciji z nabrušenimi in duhovitimi kitarski rifi, ki so pogosto podkrepljeni z nekaterimi posebnimi efekti. Na nekaterih kompozicijah pa jim zadišijo tudi funkovski ritmi in celo blues boogie. Ljubitelji dolgih jamov, njihovih heavy rockovskih plati in tehničnih mojstrovin so torej s tem albumom prišli na svoj račun medtem, ko med privrženci mehkejših melodij in ezoteričnih valovanj, še danes ni preveč priljubljen. Izjemno živ zvok grobe produkcije je ves čas očiten, kar izdatno pripomore k vzdušju tega, da se zdi kot, da bi bil album v celoti posnet na kakem koncertu.

Toda še na začetku albuma se zdi, da se bo usmeritev z "A Tab In The Ocean" nadaljevala. Otvoritveni, zelo solidni in melodično usmerjeni "Good Day" ima namreč kar nekaj skupnih lastnosti z "Waves" s predhodnega albuma. V uvodu ga odlikujejo Albrightonovi nežna kitarska spremljava in izpovedni vokal nakar prek drdrajočih bobnov preide v energično sekcijo z obsežnimi pasažami na orglah in udarnimi rifi. Royeovo melodramatično petje in zelo lep osrednji kitarski rif vodita v melodičen refren. Sčasoma sledita dve odlični zaporedni kitarski solaži ter zelo dober inštrumentalni zaključek. Album na visoki ravni nadaljuje tudi zelo dobra "New Day Dawning", ki se odpre kot nežna folk balada, katera vsebuje z izjemnim patosom nabit vokal ter melanholične pasaže na kitari in klaviaturah. Tudi tu ne manjka zelo lep melodičen refren. Temu sledi kompleksna inštrumentalna sekcija z izjemno duhovito kitarsko solažo. Nenadoma se notri na duhovit način znajde tudi vpleteni, prirejeni motiv iz The Beatles klasike "Norwegian Wood" nakar nastopi kitarska solaža. Sledi še nekaj odličnih pasaž na orglah in basu ter eleganten inštrumentalni zaključek.

Povsem izven konteksta pa je "What Ya Goona Do?", ki je dolgočasen blues boogie rocker, ki prav v ničemer ne odstopa od plejade podobnih stvaritev v izvedbi cele legije skupin tistega časa. Freeman sicer v srednji sekciji demonstrira odlično solažo na orglah, katero spelje prek osrednji rif na kitari in basu. Nektar so si tu privoščili krajšo zabavo, manjšo duhovitost ter se na kratko podali v kavbojski salon, a vseeno bi lahko popolnoma brez problemov preživeli tudi brez tega bizarnega eksperimenta. Sledi še en nenavaden, a tokrat precej bolj posrečen eksperiment "1-2-3-4", ki v uvodu vsebuje duhovit funky rifing na kitari in basu, ki se tradicionalnemu zvoku Nektar prilega mnogo boljše kot pa blues. Tu ponovno postrežejo s številnimi izjemnimi pasažami na kitari in orglah. Funkovske pasaže na kitari in posamezne solaže ves čas spremlja odlična ritem sekcija. Sledi dolga jam sekcija z obširnimi solažami na kitari in klaviaturah, ki traja vse do zaključka skladbe. "Do You Believe in Magic?" vsebuje odličen, nekoliko mističen uvod na mogočnem kitarskemu rifu in donečih orglah. Posamezni verzi in refren je odlično odpet. Sledijo številne izmenjave naelektrenih rifov, divjih pasaž na orglah in kompleksnih kitarskih solaž. Za konec Roye ponudi še eno, precej po psihadelično zabeljeno solažo. Sledi zaključni del albuma, ki je originalno predstavljal njegovo drugo polovico.

Melanholična "Cast Your Fate" je še ena zelo lepa stvaritev s čudovitimi verzi prek dramatičnega Royeovega petja, domiselnim kitarskim rifom in izjemno polnim zvokom hammondk. Zaključni del postane opazno udarnejši in vsebuje mogočen kitarskim rifing. "A Day In The Life Of a Preacher", ki je razdeljen na tri sekcije (Preacher, Squeeze, Mr. H) je ena izmed Nektar klasik in poslastica za vse ljubitelje tehničnih spretnosti ter obširnih improvizacijskih jamingov, saj kar poka od raznovrstnih rifov in kompleksnih solaž, zlasti na kitari in hammond orglah. V uvodni sekciji, "Preacher", vsebuje skorajda southern rockovski kitarski rif in ritem nakar že v naslednjih trenutkih preide v bolj udarne in kompleksne motive. V srednji sekciji, "Squeeze" nastopi obširen inštrumentalen jam s kopico gastronomskih kitarskih in orglarskih solaž. Zaključna, nekoliko mirnejša sekcija, "Mr. H" pa ponudi še nekaj dodatnih izvrstnih inštrumentalnih vložkov in improvizacij.

"Wings" je še ena odlična skladba, pravzaprav napol balada, ki ne skriva svoje melanholične narave in vsebuje srce trgajočo Royeovo vokalno predstavo ter prelepe aranžmaje na kitari in orglah. Skladba, ki demonstrira njihovo lahkotnejšo plat in hkrati nekoliko umiri pošteno razgreto vzdušje, ki so ga do tedaj povzroči obširni jamingi. Zaključna kompozicija "Odyssee", ki je razdeljena v tri dele (Rons On, Never, Never, Never ter Da- Da- Dum) pa je improvizacijski vrhunec albuma, obširen jam, kjer nastopi tisti pravcati psihadelični odklop, kjer je brez smisla podrobno analizirati posamezne inštrumentalne sekcije, saj se ob vsakem poslušanju vedno najde nekaj novega. Tu je vse kar si poželi srce zaljubljenca v improvizacijske tehnikalije od obširnega improvizacijskega rifinga, raznolikih solaž na kitari in orglah, kompleksnih ritmičnih prehodov ter eksperimentalnih kitarskih zvokov. Zaključna sekcija "Da- Da- Dum" pa v ospredju vsebuje fenomenalno in obširno Howdenovo bobnarsko solažo, ki na delu demonstrira enega najbolj unikatnih bobnarjev svojega časa.

"Sounds Like This" je, kljub temu, da ni brez pomanjkljivosti in da se nekatere ideje niso preveč posrečile, zlasti v trenutkih, ko so si zaželeli privoščiti malo sproščujoče "zabave", odličen izdelek, ki je imel to smolo, da je izšel stisnjen med mojstrovini "A Tab In The Ocean" ter "Remember The Future" (1973), kar je bistveno pripomoglo k njegovi vsesplošni spregledanosti. Album odlikuje predvsem omenjeni, izjemno živ produkcijski pristop brez vseh olepšav in s tem vsesplošna nepredvidljivost in spontanost živega nastopa, ko so posamezne ideje prihajale kar sproti, kar kaže na neverjetno uigranost in tehnične spretnosti posameznikov te neverjetne zasedbe. To je album pri katerem sta možni samo dve opciji; ali vam je všeč ali pa ge ne marate, srednje poti ni. Komur smrdijo dolgi in spontani improvizacijski jamingi v stilu tistih, kakršne najdete na koncertnih klasikah kot sta "Made In Japan" ter "The Song Remains The Same" se mu bo ob "Sounds Like This" obrnil želodec medtem, ko bo za ljubitelje tovrstnih psihadelično/space rock/heavy rockovskih inštrumentalnih pustolovščin postal nepogrešljiv del sobne opreme. "Sounds Like This" presega mnoge glasbene "tabuje" in nekatere žanre v tem, da tvori čudovit most med progom (natančneje space rockom) in heavy rockom. Zato bi si v prihodnosti gotovo zaslužil vsaj nekoliko več spoštovanja in opaznosti s strani ljubiteljev obeh omenjenih zvrsti.