Hughes, Glenn: Soulfully Live In The City Of Angels

Bil je že skrajen čas za novo Hughesovo uradno koncertno izdajo, po nepozabnem "Burning Japan – Live" (1994). "Soulfully Live In The City Of Angels" je izšel poleg dvojnega "live" ploščka, tudi kot enojni DVD. Album je v bistvu koncert odigran v studiu Sound Image, ki je sicer lociran v severnem Hollywoodu. Tako so Glenn in kompanija odigrali ta koncert pred striktno omejenim številom obiskovalcev, točneje le za svoje najbližje prijatelje in znance.

Tudi ob poslušanju tega koncertnega zapisa, ga ni razloga, ki bi vzbujal kakršenkoli dvom o vokalno izvedbeni oporečnosti izkušenega starega lisjaka. Koncert postreže z udarno otvoritvijo Can't Stop The Flood, pravšnjim dinamično dramatičnim rockerjem, s sila prevzetim refrenom, nasploh boste temu pritrdili vsi, ki ste imeli kdaj moč videti Glenna v živo na odru, saj ustvarja Glenn z izvedbo te skladbe, v trenutku tisto prepoznavno magijo in poslušalec brez težav takoj poleti tudi s tem koncertnim albumom. Atmosferični vrhunci tega dvojnega koncertnega ploščka so Higher Places (posvečen Johnu Bonhamu – preminulemu Led Zeppelin bobnarju), z našopirjeno velikim "grooveom" ter posrečeno dodanimi back vokalnimi aranžmaji, poleg nje pa ji je enakovredno blizu skladba, prav tako vzeta iz plošče "Songs In The Key Of Rock" (2003) z naslovom Written All Over Your Face, ki se nahaja v posebej razpotegnjeni različici, prežeti z enkratnim improvizatorskim občutkom soul akrobata. Vsekakor pa nikakor ne moreš v tem znova zaobiti velike izvedbe Deep Purple klasike Mistreated, ki na Glennovih koncertih preprosto ne sme manjkati. Polna mera bombastike pa čaka slušatelja, ko naleti na zvoke Glenna Hughesa iz časov Trapeze in se prične vrteti Medusa z nekoliko spreobrnjenim aranžmajem, ki le dokazuje, kako je skladba zrasla skozi čas. Glenn niza kot za šalo različna razpoloženjska stanja. Hipersenzitivni vokalist, preprosto ne zgreši s svojim prefinjenim čutom združevanja črnskih blues korenin in melodičnosti. Glennova predstava doseže v prelepi baladi Seafull zlasti v izvedbi najvišjih registrov, nov vrhunec tega živega dokumenta. Skupina, ki goji hard rock s soul funky buesy primesmi, je modro zaobšla skladbe s plošče "The Seventh Star" (1986), ki jih Glenn sicer na koncertih igra v živo, kajti njihov zvok v živo vselej nekoliko "šepa" za studijskim originalom. Preprosto bi potreboval Hughes drugo zasedbo za kaj takega, vendar pa teh skladb verjetno nihče med vami niti ne bo kako posebno težko pogrešal, na tem koncertnem ploščku. Album doseže pravi kleni dinamični rockerski zaključek ob izvedbi Deep Purple klasik Gettin' Tighter, Mistreated in You Keep On Movin'. Skladba The Healer je akustični bonus, ki je izšel na japonski izdaji plošče "The Songs In The Key Of Rock".

Glenna je spremljal odličen "live" bend, z Edom Rothom na klaviaturah (in s seveda v zvoku scentraliziranimi Hammond orglami), Red Hot Chilli Peppers bobnarjem Chadom Smithom, tu pa je seveda znova nepogrešljivi kitarist JJ Marsh, s katerim je Glenn našel preprosto glasbenika – kitarista, ki mu sledi mestoma, če mi dopustite, da malo namerno pretiravam že skoraj telepatsko v sami usklajenosti.

Ta posnetek je zanimiva kontrastna personifikacija tega, kako se spreminja čas modnih trendov v rock glasbi. Medtem, ko je bil "Burning Japan – Live" nabit z energetsko zmetaliziranim hard rock driveom, skozi spremljavo članov skupine Europe, osupljivo adrenalinsko naglico, pompoznostjo, za nameček pa še zabeljen z navdušenostjo več tisoč glave japonsko množice, pa je novi "live" dokument pravo kontrastno nasprotje. Gre za skromno, od medijskih oči previdno odmaknjeno predstavo, odigrano le za najbližje. Torej koncert na trdnih realnih tleh Glennove sedanjosti. Ta novi koncertni posnetek, pa ob tem celo v veliko večji meri izpostavlja edinstvenost vokalnega pristopa tega pevca. Sofisticiranost in rahločutnost skozi verze in improviziranje, je mestoma tako še bolj poudarjeno. Vzrok je preprost. Zasedba in Glennov današnji duh.

Žal je kljub temu mogoče pogrešati večji in burnejši odziv ter reakcije množice. Preprosto gre le za sporadične vzklike in borno aplavdiranje in tistega pravega koncertnega vzdušja na tem albumu ni. Vendar pa je bistvo glasba in njena izvedba, ki je tudi to pot brezhibna. Ko imaš Hughesa na vokalu, gredo očitno stvari, praktično vselej proti čisti perfekciji izvedbe in le navzgor. Torej ne tratimo več časa. Dokument, ki ga ljubitelji klasične hard rock šole, soula in bluesa, preprosto morate imeti in na katerem Hughes dokazuje, da je eden tistih redkih glasbenikov – rock vokalistov, ki je ob vseh svojih legendarnih sovrstnikih, ohranil svoje vokalne sposobnosti po vseh "kričavih" rockerskih letih nedotaknjene in v brezhibni formi.