Neukrotljivi švedski eksperimentalisti Opeth z novim, dvanajstim studijskim albumom, ki nosi naslov »Sorceress«, ponovno preizkušajo poslušalsko prožnost in dojemljivost svojih dolgoletnih metalskih privržencev, ki so na zelo različne načine doživljali njihovo postopno transformacijo iz progresivnega death metala v progresivni metal in progresivni rock. Za z žanrskimi omejitvami neobremenjenega poslušalca sta prejšnja dva Opeth albuma, se pravi »Heritage« (2011) in njegov še kvalitetnejši naslednik, »Pale Communion« (2014), predstavljala nekaj najboljšega kar se je v zadnjih letih zgodilo na področju eksperimentalne, ambientalno bogate in do inteligence poslušalca nežaljive glasbe. Opeth so pod vostvom pevca, kitarista, snovalca umetniške smeri, producenta in zvočnega inženirja Mikaela Åkerfeldta prehodili zares dolgo pot pri čemer se niso pustili ujeti v pogosto past večine sodobnih metalskih skupin - zvočno predvidljivost in generičnost.
Ravno nasprotno, vsak novi Opeth album je do sedaj ponudil nekaj novega in osvežilnega, čeprav so nekateri bolj 'premočrtno' naravnani in s preteklostjo obremenjeni metalci Opeth očitali, da so na obeh prej omenjenih dosežkih pretirano črpali navdih iz progresivnega rocka sedemdesetih let prejšnjega stoletja, katerega je Åkerfeldt vzljubil zlasti potem, ko je leta 2000 spoznal glavnega mecena sodobnega proga, Stevena Wilsona (Porcupine Tree). Po skoraj popolnih progrockovskih eksperimentih na predhodnih dveh dosežkih so se Opeth na »Sorceress«, kjer so preizkusili spet nekaj novih zvočnih eksperimentov in obenem občutno zmanjšali uporabo melotrona, vrnili k nekoliko tršemu zvoku in ubrali skorajda zlato sredino med prog rockom in prog metalom z vmesnimi krajšimi izleti v svet jazz rock fusiona, psihadelike in folka. Kljub temu, da »Sorceress« vsebuje zaznavno manj navdihovanja v prog rocku sedemdesetih, pa je na večini del celo bolj eksperimentalno naravnan od obeh predhodnikov od katerih se kar precej razlikuje.
Uvodni inštrumental »Persephone««, ki se prek naslova nanaša na ženo zloveščega starogrškega boga podzemlja, Hada, je ovenčan s subtilnimi akustičnokitarskimi aranžmaji in predstavlja ambientalno nadvse svetlo, a obenem melanholično otvoritev albuma. Vse to se spremeni že na naslovni skladbi, katera navduši z obskurnimi in surovimi zvočnimi prijemi, medtem, ko jazzfusionističnimi ritmični elementi dobijo prosto pot sredi jeznoritih kitarskih pasaž. Vse skupaj lepo povezuje Äkerfeldtova karizmatična in avtoritarna vokalna predstava. Tudi tokrat so bile vse skladbe na albumu odpete s čistim vokalom nad čimer se bodo (spet) zmrdovali nekateri privrženci iz prog death metal ere, vendar je Mikaelov vokal enostavno predober, da bi se vračal nazaj v preteklost in ga še naprej trošil za občasna kričava grčanja zaradi katerih je bilo njegova besedila na nekaterih preteklih skladbah včasih precej težko razumeti.
»The Wilde Flowers«, ki verjetno nosi naziv po istoimenski kultni zasedbi iz šestdesetih iz katere se je kasneje razvila Canterbury scena progresivnega rocka z legendarnimi zasedbami kot so Caravan, Gong in Soft Machine, je prežeta z izrazito temačno ter skrivnostno atmosfero, medtem, ko jeznoriti ritem skladbe narekujejo težki kitarski rifi. Krajša psihadelično naravnana inštrumentalna sekcija s kitarskim improviziranjem predstavlja dodatno popestritev, kar velja tudi za vmesne akustičnokitarske vložke. Od vseh del na »Sorceress« je keltsko obarvani »Will O The Whisp«, ki na račun simfoničnih in akustičnih aranžmajev, vsebuje tudi folkrockovske elemente, še najbližje progresivnemu (folk) rocku iz sedemdesetih, saj na trenutke precej spominja na legendarne Jethro Tull iz njihovih najboljših časov. Celo Åkerfeldtov način petja se tu nekoliko približa mlademu Ianu Andersonu in več kot očitno je, da gre za slogovni poklon eni izmed njegovih najljubših progrockovskih skupin. V primeru, da bo zaradi tega kakšen metalec slučajno odkril leta 2011 žal predčasno upokojene Jethro Tull vsekakor ne bo nič narobe, prej nasprotno. Morda bi lahko Opeth v prihodnosti v svoj zvok vključili tudi (pravo) flavto glede na to, da jo klaviature večkrat dokaj uspešno simulirajo.
Na »Chrysalis« se Opeth spet vrnejo na nekoliko bolj progmetalski teritorij s številnimi kompleksnimi časovni prehodi in dramatičnimi vokalnimi harmonijami, čeprav večina kitarskih pasaž vsebuje poudarjen hardrockerski naboj, medtem, ko se klaviaturist Joakim Svalberg izkaže tudi pri igranju Hammond orgel. Kljub pomenljivemu naslovu, pa je iz besedila mogoče sklepati, da skoraj gotovo ne gre za referenco na dolgoletno Jethro Tull založbo Chrysalis Records. Akustičnih trenutkov je na albumu kar precej in tako je tudi na pastoralno-mistično-psihadelično obarvanem »Sorceress 2«, ki slogovno nekoliko spominja na zgodnje Pink Floyd. Čudoviti inštrumental »The Seventh Sojurn«, ki se z naslovom gotovo vsaj delno nanaša na osmi studijski album legendarnih The Moody Blues, je prežet z orientalskim ambientom nad katerim se je Åkerfeldt navduševal že na nekaterih prejšnjih Opeth delih, saj je skladba položena na pentatoničnih lestvicah in etno zvoku raznovrstnih tolkal v režiji bobnarja Martina Axenrota.
Kompleksni zvočni vrtiljak »Strange Brew«, eno izmed osrednjih del na albumu, se odpre s tihožitnim, nekoliko psihadeličnim uvodom, ki postopno gradi precej mračno vzdušje, čemur sledi prehod v kaotično, kakofonično inštrumentalno sekcijo, ko si avantgardni rock in progresivni metal podata roki. Tovrstno stanje ne traja dolgo, saj Åkerfeldtov kameleonsko naravnani vokal stvari popelje v povsem drugo smer, ko zavladajo trdorockerske kitarske pasaže in bravurozna solaža na ravni kitarskih herojev zlate ere rocka. Zaključek skladbe je popolnoma mračen in melanholičen kot se za mojstre skandinavske temačnosti spodobi. Spet nekoliko bolj folk obarvani »A Fleeting Glance« vsebuje baročne pasaže na akustični kitari, medtem, ko mistične vokalne harmonije pod izjemnim Åkerfeldtovim poveljstvom zvenijo kot, da bi prihajale iz neke antične ere. Kitarsko-klaviaturske harmonije so izpeljane na izjemno subtilen način, medtem, ko vse skupaj podpirajo kompleksni prehodi. »Era« se po tihožitnem klavirskem uvodu prelevi v intenzivni progmetalski marš z epsko vokalno predstavo in mogočnimi časovnimi prehodi ter s tem poskrbi za intenzivni in nadvse primerni »Sorceress« finale. »Persephone (Slight Return)« je manj kot minuto dolgi, klavirsko obarvani zaključek, ki daje slutiti na konceptualno naravo albuma, čeprav o tej, vsaj uradno, na »Sorceress« ni mogoče govoriti.
Opeth so s »Sorceress« ustvarili novo mojstrovino, kar se tiče grajenja nepredvidljivih mostov med progresivnim metalom in progresivnim rockom, ki je kakovostno na ravni izjemnega prehodnika »Pale Communion« od katerega se sicer precej razlikuje in to v pozitivnem pomenu. Na »Sorceress« prav gotovo najbolj navdušuje zvočni in ambientalni dualizem med udarnostjo, temačnostjo in nekaterimi nadvse lepimi ambientalnimi trenutki, ko je sredi vse te (med)žanrske pestrosti včasih komajda moč verjeti, da gre za isti band. Nekateri bolj 'kremeniti' metalci se bodo gotovo zmrdovali nad tem, da je Åkerfeldt produkcijo albuma tokrat popolnoma prepustil Tomu Dalgetyu, ki je najbolj znan po sodelovanju s Simple Minds in Pixies ter ostalimi skupinami, ki nimajo veliko skupnega z Opeth, vendar je Dalgety svoje delo na »Sorceress« opravil z odliko in njihov zvok izpilil do popolnosti. »Sorceress je lep dokaz, da Opeth, kljub negodovanju nekaterih dolgoletnih privržencev, kateri se enostavno ne morejo sprijazniti, da je »Blackwater Park« (2001) ere nepovratno konec, še zdaleč niso odpisani, temveč se njihova nepredvidljiva zvočna evolucija z vsakim naslednjim albumom nadaljuje naprej, proti novim vznemirljivim poglavjem svoje pestre kariere.
na vrh