Zgodba o tej zasedbi vsebuje tisti zaplet, ki ga še nikoli niste slišali - nekoč so bili fantje, ki so radi igrali močno glasbo, potem so se razšli - in se če dvajset let spet našli... Resnica ponavadi dodaja tudi dejstvo, da je zasedba v današnjem času spremenjena, kar pa mnogokrat poslušalcev sploh ne moti. Driver je bila konec osemdesetih precej cenjena lokalna ameriška skupina, ki je takrat izdala demo kaseto s petimi skladbami. Pravzaprav so takrat načrtovali tudi album, vendar so nameni splavali po kanalizaciji...
Ime Driver pravim ljubiteljem melodičnega metala vsekakor da misliti: leta 1986 posneti Project: Driver z zvezdniško ekipo je bil eden svetlih biserov tega žanra. Driver so v osnovi podobni kalibri kot večina ekipe izpred dvaindvajsetih let. Pevec Rob Rock je pravi moški, z vokalnim nastopom zna očarati v višinah, kjer poje brez napora (danes se da sicer v studiu vse nafrizirati, a zaupam tistemu, kar slišim), pa tudi normalne lege interpretira nadvse mogočno. To seveda temu slogu še kako pritiče. Ekipo dopolnjujejo klaviaturist Ed Roth (delal z Glennom Hughesom, Chrisom Impelitterijem, Ronniejeme Montroseom, ...) basist Aaron Samson (George Lynch), bobnar Reynold "Butch" Carlson (Tribe After Tribe, Kollarbone) in kitarist Roy Z. Slednji je med drugim znan kot sodelavec Brucea Dickinsona, Roba Haforda in Sebastiana Bacha. Ekipa obeta, plošča je tehnično brez pripomb. Skladbe nihajo od brutalno hitrih do umirjenih power pop cvetk, ki pihajo na kožo nežnejšim ušesom. Odpira jo kozmični instrumental Titans Of Speed, ki je povezan v bombastično I'm A Warrior. Pri njej se ne morem znebiti občutka, da bi jo lahko napisal in izvedel Yngwie Malmsteen za album Rising Force ali Odyssey. Navita rockovska podlaga in tehnično izvrstne kitarske linije jemljejo dih, vesoljske klaviature pa poskrbijo za končni mistični dotik. Zvok je presenetljivo podoben omenjenemu švedskemu mojstru. Besedila so podobna zadnji oznaki v prejšnjem stavku. V nekaterih skladbah je morda prav zares preveč not na enem mestu, Roy Z se pač ne "špara". Po tej plati bo plošča všeč kitaristom, čeprav ne morem reči, da bend ni homogen. Nasprotno, dihajo drug z drugim, vendar bi bila večja mera samokritike na mestu predvsem pri izbiri skladb že v predprodukcijskem obdobju, saj nekajkrat povsem nepotrebno zapadejo v neštetokrat slišane klišeje.
Res, današnja glasbena ponudba je velika in potrebno je ponuditi najboljše, kar premoreš, da opozoriš nase. Vsak glasbeni slog je idejno že tako nasičen, da novim skladbam ni lahko prodreti. Žanr, v katerem delajo Driver, pa ima smolo tudi v tem, da ni v centru zanimanja, saj sodi v obrobni del glasbenega posla. Prav zaradi tega pa člani tega predanega kolektiva zaslužijo iskrene čestitke za vztrajnost.
na vrh