Yardbirds: Sonny Boy Williamson & The Yardbirds

Ni minilo ravno dolgo časa od formiranja legendarnih Yardbirds, ko se je njihov dolgoletni manager Giorgio Gomelsky na lepem domislil sodelovanja z ikono blues glasbe Sonny Boy Williamsonom. V času tako imenovanega blues preporoda so številne legende prijaznost Čikaške burje kot za stavo menjavale za meteorološko otožnost britanskega otočja, kjer so jih glasbenih avantur željni "raverji" vselej pričakovali odprtih rok. Velikani bluesa so bili tisti čas na Otoku pravzaprav po kraljevo tretirani. Svoje mesto v prestižnem klubu uvoženih visokosti je zase zahteval tudi vselej sumničav Sonny Boy Williamson, ki se je v jeseni svojega življenja, iz mačehovskega objema Amerike, vse pogosteje zatekal v varstvo prebujajoče se glasbene sceno stare celine, ki bi na koncu kaj kmalu lahko postala celo glasbenikov drugi dom.

A pojdimo lepo počasi. Vse pač ni zlato kar se sveti. Sonny Boy Williamson & The Yardirds je namreč eden v vrsti številnih slaboumnih eksperimentov glasbene industrije, ki je že pred prihodom krvavo priborjenih zmag britanske r & b revolucije šestdesetih let, poizkušal kapitalizirati z nejasnim križanjem otoškega bluesa z neprimerljivo ostrejšimi tradicionalnimi aromami. Komplet devetih Williamsovih skovank, dostavljenih z značilno neotesanostjo in aroganco velikega Sonnya, trpi predvsem po zaslugi lastne nekompatibilnosti s sodobnim, ušesom prijaznim popularnim brenkanjem, katerega je Eric Clapton kasneje sočno označil za piflarski poizkus krotenja bazičnih prvin bluesa. Polno glasbenih variacij dvomljive kvalitete torej. Po similarno sumljivemu izvoru zadiši tudi dokaj obskuren in neatraktiven material, ki za povrh ob razumljivo izpostavljeni legendi bluesa, ostalim Yardbirds ptičicam nikoli ne pusti pokukati izza zastora bledo doneče spremljevalne godbe. To je predvsem "veliki" Sonny Boy Williamson šov, poln značilnih ustno harmonikaških inovacij, grajenih na ostrini tradicionalnih bluesy okvirjev, a s skromno merico ostalih pikantnosti, ki bi po nekakšnem neverjetnem naključju, vsaj za silo opravičevala obstoj tega albuma.

Kar se samega Claptona tiče, se njegova igra vseskozi ravnodušno guga na sila povprečnem nivoju. Zelo verjetno drži tudi trditev, da tako "zelenega" Erica ne boste slišali nikjer drugje. Edinstvena priložnost torej, ki vzhajajočo zvezdo kitarske igre zaloti pri simpatično štorastemu prevračanju, kateremu svoj delež bržkone nesebično dodaja tudi dominantna Williamsova inštrumentalno vokalna dostava. Čeprav ostaja velika verjetnost, da je bil mladec Eric eden redkih, ki je kljub vse intenzivnejšemu koketiranju s tovrstnim blues purizmom, že v uvodu spregledal neambicioznost zastavljenega "projekta", pa je neprijetnost kitaristovega počutja moč tule občutiti na vsakem koraku. Podobno bi se lahko reklo za ostalo Yardbirds četverico, saj ta nikakor ne opravičuje slovesa t.i. prve kitarske super skupine. Škoda, saj brez psihadeličnih eksperimentiranj, značilne bahavosti podaljšanih kitarskih solaž ter ostalih obveznih "rave up" orgazmiranj, tale album komaj da prileze do nezavidljivega statusa dobre pol ure utrujajočega harmonikaškega pihanja.