Znan obraz ljubljanskega glasbenega konzervatorija, profesor trobente, komponist, aranžer, pianist in nad vsem trobentač Igor Matkovič je mož, ki ima za svoja leta kaj povedati. Kot trobentač, klaviaturist ali producent je sodeloval že na preko 30. albumih različnih izvajalcev tako zabavne glasbe kot jazza, svoje ime pa je doslej utrjeval in ga utrjuje skozi nastope na številnih najbolj prepoznavnih festivalih jazzovske glasbe tako doma, kot v tujini.
»Sonic Motion« je pravzaprav logični naslednik albuma "Motion In Two Dimensions" (2010) in nadgradnja sodelovanja Igorja Matkoviča s klaviaturistom Markom Crnčcem. Če je bil »Motion in Two Dimensions«, kot album predelav prepoznavnih jazz standardov, točka medsebojnega spoznavanja in kalibracije, sta glasbenika ta okvir hitro prerasla in si postavila nov izziv. Tako je, po priključitvi bobnarja Vladimirja Kostadinoviča in basista Roberta Jukiča nastal kvartet Sonic Motion, ki je prvikrat svojo glasbo predstavljal že v začetku leta 2011. Vezi med glasbeniki so se stkale v pravo pogonsko kolesje in zato je bila realizacija albuma v primeru tako homogene ekipe, kot jo izžareva album »Sonic Motion« pravzaprav kar logična posledica.
Kvartet je v temeljni iztočnici klasično jazzovsko zasnovan. In tradicionalne šole jazza ne skriva na slehernem koraku albuma »Sonic Motion«. Matkovič pa je to osnovno, elementarno ogrodje, oplemenitil z svojo – sebi lastno idejno pronicljivostjo, ki je v navezi s preostalo trojico kulminirala v sočnost zgoščene izpovedi čistokrvne šole jazza, ki jo na vsakem koraku dinamično razgibava dinamika nizanja vodilnih motivov, še posebej pa barviti pletež soničnih improvizacij, ki pa si za prioriteto igre postavlja ekspresijo posamezne emocije.
Skladbe za album so posnete v vsega dveh poizkusih. V celoti. Torej nosi ta album izrazito toplo organsko izpoved zvočne produkcije. Dejansko deluje kot živ koncertni organizem. Odigran v studiu. In izvedba je v bistvu neponovljiva, edinstvena. To je eden od tistih čarov, ki ga pozna jazz. Kolikor ima ritem linija tisti klasični, starošolsko ukoreninjeni zven jazzovske tradicije, kar velja zlasti za odzivanje bobnov, toliko bolj se občasno odmakneta igri Matkoviča in Crnčeca od teh ogrodij. Interakcija kvarteta deluje kot posrečeno dopolnjevanje gradnikov, ki je na »prvo uho« dodobra znano, a navkljub temu še neraziskano, zato navdaja poslušalca radovednost, ki ga hvaležno vodi od prve do zadnje sekunde tega izdelka.
»Sonic Motion« ni enostaven zalogaj, pač pa album, ki raste počasi, zato zahteva popolno predanost konzumenta. Hitro se boste navezali nanj prav najbolj pretanjeni in zahtevni glasbeni uživači, predvsem pa boste ljubitelje jazzovske adventivnosti hitro odkrili, da gre za odličen dosežek, ki se lahko hipoma meri v svoji h odlikah z deli prepoznavnih izvajalcev svetovne jazz scene. Matkovič je ambiciozen glasbenik, zato je album obtežil z izjemno mero sporočilnosti, ki se iskri v mnogokrat zahtevni kombinatoriki med vodilnimi idejami ni vrtoglavimi odkloni jazzovske improvizacije. Njegova »mala šola« igranja trobente, ustvarja v dialogu s klaviaturami glavnino progresivne izzivalnosti, nepredvidljivega razvoja dogodkov in kar je glavno, pristni dotik spontanosti izdelka. Na vse to opozori kar otvoritvena State Of Mind, kjer je lahko jezik solo improvizacije na trobenti furiozen, razdražljiv, neukročen, v naslednjem hipu zadržan, spokojen in sramežljiv. Moment intime in mehkobe poudarja Intuition, kjer plovejo solizmi Matkoviča nad ponavljajočim se, a definiranim in prevzetnim motivom klaviatur, trobentač pa se odklanja na posameznih točkah soliranja in pravzaprav izziva z nizanjem form »med formami« - te vzbujajo zamišljeno zagledanost, na trenutke občutek mentalne odsotnosti, standarde, ki jih je nekoč davno tega v jazz vpeljeval revolucionarni Miles Davis. Podoben dotik opisane igre ponudi odzivanje trobente tudi v predzadnji Doors To Open. Trenutka, kot sta Sonic Space in na sredini albuma Approaching Chaos, krepita s svojimi sporadičnimi impro-eskalacijami »Davis-izme« hkrati s tem pa izkazujeta večjo plat eksperimentalnega izzivanja, za katerega upajmo, da ga bodo prihodnji albumi Igorja Matkoviča nasledili čim več. Takšni trenutki albuma dodajo posebno noto, ki s strani zahtevnejših poslušalcev buri željo po raziskovanju in odkrivanju poante tovrstnih glasbenih primesi, obenem pa pozitivno vznemirjajo in dražijo z dodatnim ekspoze-jem nepričakovanega razvoja dogodkov. Slednja kvaliteta poglablja tud prepoznavni značaj avtorjeve samoniklosti.
»Sonic Motion« je odličen jazz album, ki ga krasi izjemna dinamika razvoja dogodkov, polnokrvna ekspresija emocij jezika trobente, s svojo razgibanostjo, znatnim plasmajem eksperimentalne dražljivosti, pa si odstira pod soncem glasbene ustvarjalnosti Igor Matkovič dovolj prostora, da v prihodnje te čvrste temeljne iztočnice albuma »Sonic Motion« artistično nadgradi in še poglobi samonikli trobentaški jezik. Gre za album, ki bo dobil pravo priznanje za svojo kvaliteto šele potem, ko ga bodo odkrili v tujini, saj se lahko, kot že omenjeno, hipoma kosa z najbolj jedrnatimi in pronicljivimi jazzovskimi deli trenutno aktualnih in prepoznavnih izvajalcev mednarodnega jazzovskega prizorišča.
na vrh