Kiss: Sonic Boom

Kiss nikoli niso spadali v elitno druščino lastnikov nadpovprečnih glasbenih talentov, prej obratno, iz obširne zakladnice kissoloških presežkov že desetletja veje močan vonj po glasbeni povprečnosti, ki ga gospodje roko na srce tudi nikoli niso skušali prikriti. Za to seveda niso niti imeli pravega razloga. Kiss so v posmeh "klasičnemu" pristopu h glasbi vselej pristopali izključno šovmansko, njihova formula je prej kot na inspirirano hard rokersko žagovino prej prisegala na podajanje svojevrstne artistične inovacije, sorodne skorajda cirkuškemu performansu, ki je, to je pač potrebno priznati, v enem uspešno združila glasbo s podobo tržno zanimivega artikla.

"Sonic Boom", prvi Kiss album po dolgih 11 letih hibernacije Slanleya in Simmonsa, ostaja zvest temu principu. Gre za neolepšan prikaz skladateljske povprečnosti, ki jo boste brez pretresov prebavili že prvem poizkusu. Album se ponaša z izjemno kompaktnim produkcijskim pakiranjem, ki se na trenutke trudi slediti trendom, v isti sapi pa "Sonic Boom" ljubosumno ohranja zapuščino preteklih triumfov zasedbe, torej se trmasto drži preverjene formule brnenja enotaktne bazične rock & roll mašinerije, ki pričakovano juriša v paketu z banalno liriko, za katero se zdi, da po slabih 40 letih intenzivnih cirkuških aktivnosti še vedno ni uspela prebiti gostega sramnega rastja ene od zgodnjih faz adolescence.

Pojdimo kar lepo po vrsti. Uvodna "Modern Day Delilah" mukoma zgradi vzdušje tradicionalne Kiss fešte, predvsem po zaslugi modernega prizvoka, za katerega si gospodje tako močno prizadevajo. Malenkost več vintažnih dišavnic v okušanje ponuja "Russian Roulette", podložena z nagajivo bas linijo in oplemenitena s karakteristično Simmonsovo vokalno dostavo, ki se zdi sama sebi namen, a je ponavadi tisti trik, ki vedno vžge. V obrito tradicionalne kiss gnjavaže se naposled utirimo z "Never Enough" in "Yes I Know (Nobody's Perfect)". Skladbi z nenadnim obračanjem repertoarja v karakterno prepoznavnejši smeri kreirata vrhunec albuma. "Stand" uspe z vzdrževanjem nivoja predhodnic vse do refrena, ki se grmadi vse preveč očitno, njegova popevkarska orientiranost pa je vse prej kot dostojna ambientalna nadgradnja pestrega predrefrenskega dogajanja. Žal vse preveč očiten poizkus podoživljanja senzacije ubranega prepevanja po vzoru vseljudske "God Gave Rock & Roll To You", ki s strašljivo učinkovitostjo skazi podobo dokaj obetavne kompozicije!

"Sonic Boom" se od tu naprej spusti strumno v prost pad. Zanj poskrbi pušeljc nedorečenk, za katerega se človek ne more znebiti občutka, da je bil nabran po najmanjši liniji napora. Če se "Hot And Cold" in "Danger Us" še trudita z iskanjem prave kombinacije značilne pompoznosti in prepoznavnega težko rokerskega grmenja, potem se z "I'm An Animal" in "All For The Glory" naposled le dotaknemo spodnje meje sprejemljivega, tudi za v golem glasbenem smislu ne preveč visoke Kiss standarde. Kakorkoli že, prostora za paniko tule vseeno ni. Kiss so že davno tega obtičali v ozkih mejah lastnih glasbenih sposobnosti, drugače povedano, z vsakim novim korakom so gospodje pravzaprav le premeteno pilili fetišizacijo imidža zasedbe. Tu tudi tiči razlog, da smo tisti zavedni, ki nimamo problema z dojemanjem tega dejstva, samo najavo izida prvega studijskega albuma Kiss po več kot desetletju sprejeli precej mirno, brez pompa ali pretiranega navdušenja. Vsekako pa je potrebno priznati, da "Sonic Boom" vsem (pričakovanim) minusom navljub vsebuje dovolj spodobnih namigovanj v smeri neškodljive rock & roll godbe, ki bo najzvejstejšim oboževalcem brez dvoma povrnila mladostniški videz. Kakorkoli obrnemo je že samo s tem namen ponovnega vstajenja komercialno gledano ene največjih atrakcij v povesti popularne glasbe pravzaprav dosežen.